Anoreksija ji je ukradla zdravje

“Pri meni se je vse skupaj začelo zelo pozno. Bilo je na koncu študija, stara sem bila malo čez 20 let,” je svojo zgodbo o anoreksiji nervozi začela Ona, ki se, čeprav se svoje bolezni danes ne sramuje, ne bi rada razgalila pred širnim bralstvom. A bolj kot to, kdo je, je pomembna njena zgodba, ki nosi močan apel vsem, ki so se že ali se morda še bodo poigravali z lastno težo. Po prebiranju te zgodbe boš verjetno pri sebi premislila in se vprašala ... ali je vredno tvegati.

Pomanjkanje nadzora

Zanimivo je, da se moja sogovornica ob pogledu v ogledalo ni zgrozila zaradi maščobnih blazinic na boku, trebuhu ali kjerkoli drugje, vzrok je bil globlji. “Med vsemi vzroki, zaradi katerih sem zapadla v anoreksijo, je bil najmočnejši ta, da prav dosti moči odločanja v družini nisem imela. Edini nadzor, ki sem ga imela, je bil nadzor nad uživanjem hrane.” In to jo je vodilo naravnost v bolezen.

“Anoreksija nervoza je duševna motnja. Čeprav je navzven vidna predvsem izrazita shujšanost, gre za izraz notranje globlje čustvene psihosocialne stiske. Je motnja, ki se razvija postopoma, kot proces,” pojasni dr. Karin Sernec, vodja Enote za motnje hranjenja, ki deluje v okviru Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana.

“V ozadju je slaba samopodoba in nizko samospoštovanje ter nesposobnost subjektivnega zaznavanja in funkcionalnega izražanja čustev. Lastno vrednost oseba s to motnjo zaznava skozi oči drugih, predvsem na zunanji, telesni ravni. Začetek je večinoma nedolžen. Oseba se odloči shujšati. Teža se ji niža, ona pa se počuti vedno bolje, vse ji gre ‘kot po maslu’ in prvič v življenju ima občutek, da jo okolica opazi, ji posveča pozornost in jo upošteva. Začuti, da ima moč in da je ona tista, ki nadzoruje svoje življenje. Gre torej za poskus prilagoditve, za strategijo, s katero poskuša lažje živeti. Vendar pa se hujšanje ne ustavi in nenadoma se oseba zave, da nima več nadzora v svojih rokah. V tej fazi motnje pride do izgube nadzora, ki vodi v vedno večji občutek neustreznosti, neuspešnosti in posledično do še slabše samopodobe ter nižjega samospoštovanja kot na začetku opisanega začaranega kroga,” strokovno doda psihiatrinja.

Sestra se je zredila

“Postopoma lezeš v to in kar naenkrat izgubiš stik z realnostjo. Res se ne vidiš takšnega, kot v resnici si,” s svojimi besedami pove dekle, ki je zapadlo v t. i. purgativno obliko anoreksije – za katero je značilno bruhanje ali uporaba odvajal in/ali diuretikov –, drugi pa tega niti niso opazili. “Dolgo časa nihče ni opazil, ker sem visoka in nikoli nisem bila debela. Na obrazu se mi je še najmanj poznalo, nosila pa sem večja oblačila in res ni bilo očitno. Sicer pa, če si malo premeten, lahko vse prikriješ.”

Tako je eno leto v svoji sobi uspešno skrivala hrano. “To mi je dalo občutek gotovosti in nadvlade.” Pod nadzorom pa ni imela le hrane, ampak kar dogajanje v celi hiši. “V tistem obdobju sem zelo dobro poskrbela za vse člane družine. Kuhala sem, pospravljala, prala ... Sestri sem toliko kuhala, da se je reva zredila. To je bila zame duševna hrana, ker sem imela domače pod kontrolo,” pove dekle, ki je v najhujšem obdobju stradanja svojemu telesu privoščilo le pol jabolčnega krhlja na dan, hkrati pa vsako sekundo izkoristilo za gibanje.

“Kljub podhranjenosti so osebe z anoreksijo nervozo pogosto hiperaktivne,” trdi Karin Sernec, in dekle je s svojimi besedami to tudi opisalo.

“Ko je bilo doma vse urejeno, sem šla telovadit. Pomembno je bilo, da sem bila ves čas v gibanju, da sem se utrudila. Potem sem bila bolj mirna. Ko si v tem stanju, se v bistvu niti ne zavedaš, da si hiperaktiven. Si preprosto zadovoljen s takim načinom življenja. Ne zavedaš se, da poleg hujšanja propadaš tudi socialno. Umikaš se iz družbe, vedno bolj se bojiš ljudi. In težko je, ko si moraš potem korak za korakom življenje zgraditi na novo,” pove nekdanja bolnica, ki je imela pri višini 180 centimetrov le 45 kilogramov. In to je nekega dne opazila sestra.

“Ko sem se tuširala, je pomotoma prišla v kopalnico.” Ob pogledu na shirano telo se je zgrozila in takoj sprožila alarm.

Nikoli ni zanikala

Da je zapadla v resne težave, sploh ni skušala zanikati, ampak je bila že dovolj zrela, da je takoj sprejela pomoč. Pogovori s psihiatrom so ji odprli oči in sklenila je, da bo okrevala. “Vključila sem se v skupino, ki je delovala v okviru svetovalnice za motnje hranjenja Muza, a se v skupini nisem našla, ker so bile punce še vedno v fazi negacije.”

Zato je skupino zapustila in sama pri sebi sklenila, da bo začela jesti. “Najprej sem šla na sprehod, da sem se rešila slabe vesti, potem pa sem pojedla majhen obrok, vsak dan večjega. In tako iz dneva v dan. Naredila sem si urnik, pa je šlo počasi na bolje. Včasih sem šla tri korake nazaj in spet enega naprej ... res je šlo počasi.”

A imela je trdno voljo, tudi zato, ker se je v času štiriletnega okrevanja preselila v najemniško stanovanje in se postavila na svoje noge. “Obljubila sem sama sebi, da si bom pomagala, zato sem bila tako trmasta. Če ne bi bila starša, predvsem oče, tako trdno odločena mi stati ob strani pri premagovanju bolezni, bi bilo verjetno dosti težje.”

Pri okrevanju ji je poleg podpore celotne družine pomagalo tudi zmerno ukvarjanje s športom. “Sprehodi v naravi so mi pomagali. Začela pa sem plesati tudi izrazne plese. Ker sem bila tako telesno šibka, sem si nakopala kup zdravstvenih težav ... In to je davek, ki ga plačujem še danes. Čeprav nikoli nisem imela nobene poškodbe, sem si hitro lahko natrgala vezi ali mišice, največ težav pa sem imela s sklepi.” A vse te težave je niso odvrnile od športa. “Še zdaj sem aktivna, hodim v hribe, a moram zelo paziti na telo in upoštevati njegove zmožnosti.”

Opomin na vsakem koraku

In zmožnosti njenega telesa so zdaj, ko jih šteje nekaj čez trideset, res okrnjene. “Telesni zapleti anoreksije nervoze so najpogosteje posledica stradanja, pogosteje in več se jih razvije pri purgativni obliki, pri kateri se kot sredstva za vzdrževanje nizke telesne teže uporabljajo predvsem bruhanje, odvajala, diuretiki,” pove strokovnjakinja. In res, Ona je svoje telo dobesedno izstradala, pri čemer so veliko škodo utrpeli zobje.

“Vedno sem imela zdrave, močne zobe, potem pa so kar naenkrat korenine začele gniti! Zato imam veliko umetnih zob, preostali pa so mrtvi.” Tudi njenim očem bolezen ni prizanesla, saj se ji je dioptrija močno poslabšala, stradanje pa je prizadelo predvsem notranje organe. “Imam zamaščena jetra, ki so se s tem zavarovala, ko je imelo moje telo premalo hrane.” Tudi na rodilnih organih je stradanje pustilo posledice.

“Imam povešene jajčnike, ki se počasi postavljajo v svojoprvotno lego. Na srečo pa je vse v redu z maternico.” A težave z menstruacijo ima še vedno. “Menstruacije še dolgo časa potem nisem imela pa tudi danes je neredna. Pol leta je redna, potem je nekaj mesecev spet ni,” našteje le nekaj težav, mi pa smo se obrnili na strokovnjakinjo, ki je hitro pojasnila šokantne posledice stradanja.

To te bo šokiralo!

“Poleg izostanka menstruacije in neplodnosti se pojavlja pomanjkljivo delovanje ščitnice, znižanje serumske ravni rastnega hormona in serumskega hormona sitosti, ki možganom sporoča, kakšna je v telesu zaloga energije v maščobnem tkivu in kdaj naj telo preneha vnašati v telo hranila. Raven hormonov se z ustreznim hranjenjem normalizira,” trdi strokovnjakinja in hkrati opozarja, da se kot posledica hormonskih neravnovesij lahko pojavi zmanjšana mineralna kostna gostota, ki vodi v osteopenijo (predhodnica osteoporoze, pri kateri je že povečano tveganje za zlom kosti, op. a.) in osteoporozo.

Tudi bitje tvojega srčka je lahko zaradi stradanja ogroženo. “Pojavijo se številne nenormalnosti na elektrokardiogramu, na primer upočasnjeno bitje srca ali motnje ritma, ki ob ustreznem hranjenju in pridobivanju na telesni masi izzvenijo, v nasprotnem primeru pa so lahko smrtno nevarne,” opozori Sernečeva in navede še nekaj dejstev o ogroženosti malih sivih celic. ”Nevrološki zapleti vključujejo zmanjšan volumen sive možganovine in povečan volumen cerebrospinalne tekočine (zaščitna tekočina možganov, ki v preveliki količini povzroči pritisk znotraj lobanje, ki se lahko celo razmakne, op. a.), ki se tudi ob uspešnem zdravljenju motenj hranjenja ne izboljšajo.”

Naj opozorimo še na prebavne motnje in težave z ledvicami. “Pogosti so gastrointestinalni zapleti, na primer zaprtost, upočasnjena peristaltika in zapoznelo črevesno praznjenje. Redek, a hud zaplet je vnetje trebušne slinavke. Visoke ravni sečnine v krvi kažejo na ledvične zaplete, ki so posledica dehidracije. Pojavi se lahko tudi povečano uriniranje,” našteje Sernečeva in doda še nekaj možnih zapletov v času okrevanja.

“Pri približno 20 odstotkih oseb z anoreksijo nervozo se v obdobju dohranjevanja in večanja telesne mase pojavijo otekline rok in nog, pogosto pride tudi do blage slabokrvnosti, levkopenije oziroma zmanjšanja števila belih krvničk, ki varujejo telo pred okužbami, ter trombocitopenije oziroma zmanjšanja števila krvnih ploščic, ki mašijo rane in preprečujejo prevelike izgube krvi. Laboratorijski izvidi pa lahko pokažejo elektolitske nepravilnosti, predvsem znižano raven kalija v krvi, ki lahko povzroči fibrilacijo srčnih preddvorov ali prekatov, kar je izredno nevarno.”

Ni prostora za črnogledost

Čeprav je vse našteto tudi meni nagnalo strah v kosti, scenarij le ni tako črn. “Kljub vsem zdravstvenim težavam danes živim popolnoma normalno življenje. Če pogledam nazaj in se spomnim na tisto obdobje, me je kar groza! Groza me je predvsem tega, kakšne stvari sem počela, kaj vse se mi je dogajalo. Vsaka punca, ki je morala skozi to, se mi zasmili. Ampak sebi ne zamerim. Pač, zgodilo se mi je.”

In čeprav jo spomini na tisto obdobje navdajajo z različno mešanico občutkov, ta trenutek živi. Živi življenje, ki si ga je s trdno voljo ustvarila na novo in vsak dan znova skrbi, da ji ne uide več iz rok.

Na spletni strani www.tosemjaz.net boš našla poučne članke na temo motenj hranjenja in seznam svetovalnih centrov ter psihologov in psihiatrov, ki ti lahko pomagajo prebroditi krizo.

Vsi imamo motnje!

Spoznaj razliko med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja.

“Motnje hranjenja moramo razlikovati od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja. Hkrati pa ni nujno, da se v njih tudi razvijejo,” na spletni strani www.tosemjaz.net piše dr. Karin Sernec, specialistka psihiatrije.

• Motnje hranjenja

Med motnje hranjenja uvrščamo anoreksijo, bulimijo, kompulzivno prenajedanje, ortoreksijo (obsedenost z zdravo prehrano) in bigoreksijo (obsedenost s pridobivanjem mišične mase) – vse našteto sodi med duševne motnje.

• Motnje prehranjevanja

Med motnje prehranjevanja sodijo pogosta nihanja telesne teže zaradi najrazličnejših restriktivnih diet, uživanje samo določene vrste hranil, neredno prehranjevanje skozi ves dan, prenajedanje in podobno.

 

Metka Pravst

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc