Ključne točke:
- Veliko ljudi se boji plazilcev, kot so kače in pajki.
- Nekateri raziskovalci menijo, da se s temi strahovi rodimo.
- Dokazi kažejo, da otroci teh živali niso tako zelo prestrašeni, kar nakazuje, da se s temi strahovi ne rodimo.
- Namesto tega lahko starši z lastnimi prestrašenimi odzivi in negativnim jezikom o kačah in pajkih te strahove prenašajo iz generacije v generacijo.
Zakaj so pajki tako strašljivi?
Raziskovalci menijo, da je odgovor v tem, da pajki predstavljajo grožnjo in nas lahko poškodujejo. A ta logika je nekoliko šibka. Od približno 38.000 vrst pajkov na svetu, le 0,1 do 0,3 odstotka dejansko predstavljajo grožnjo za ljudi. Pajki le redko povzročijo smrt—tudi v krajih, kot sta Južna Amerika in Avstralija, kjer živijo največji in najnevarnejši pajki.
Preberi še:
- Si od nekdaj želela v Toskano? To je lokacija kot iz filma, ki jo moraš obiskati (IDEJA ZA IZLET)
- Si želiš na prvomajski oddih v dvoje? Izvoli seznam najbolj romantičnih destinacij v Italiji
Kače—še en pogosto strašljiv organizem—so nekoliko nevarnejše od pajkov, a tudi ne bistveno. V ZDA kače vsako leto poškodujejo približno 13.000 ljudi, a le okoli šest primerov se konča s smrtjo. Večina smrti zaradi ugrizov kač po svetu se zgodi v podeželskih skupnostih v državah v razvoju.
Torej ja, strašljive stvari, kot so kače in pajki, nas lahko poškodujejo, vendar to običajno ne naredijo. A še vedno bo veliko ljudi skočilo na stol že ob njihovem pogledu. Zakaj?
Se strah pred pajki in kačami deduje?
Nekateri raziskovalci menijo, da strah pred njimi dedujemo z biologijo. Ker so bile kače in pajki naši (in s tem sesalski) najstarejši plenilci, naj bi se skozi evolucijo razvili naravni strah pred njimi. Nekatere raziskave to podpirajo. V laboratoriju na univerzi Rutgers so ugotovili, da odrasli, otroci in celo dojenčki zelo hitro opazijo kačo ali pajka na fotografijah—hitreje kot druge predmete, kot so rože ali žabe. A to, da jih hitreje zaznamo, še ne pomeni nujno, da se rodimo s tem, da se jih bojimo.
"Ko sem bila še doktorska študentka, sem v laboratorij pripeljala malčke, kjer so lahko raziskovali štiri igrače in štiri žive živali v terarijih—kačo, tarantelo, hrčka in ribico. Če bi se s strahom rodili, bi otroci morali preživeti manj časa z nevarnimi živalmi kot z igračami. A sem se motila. Otroci so oboževali vse živali, tudi kače in pajke, ter z njimi preživeli skoraj dvakrat več časa kot z igračami. Edini znaki strahu so prihajali s strani staršev, ki so včasih otroke odmaknili od kače ali pajka," je dejala raziskovalka v omenjenem laboratoriju.
Prenos strahu iz generacije v generacijo
"To me je spodbudilo k razmišljanju: morda strahu res ne podedujemo genetsko, ampak ga dobimo drugače—skozi starševske odzive in način, kako govorimo o kačah in pajkih. Za preverjanje te ideje smo opazovali starše in otroke, ki so se sprehajali po hiši plazilcev v lokalnem živalskem vrtu. Zanimalo nas je, kako se pogovarjajo o različnih živalih. Ugotovili smo, da starši o kačah in pajkih uporabljajo veliko več negativnega in grozečega jezika kot o drugih živalih. In vemo, da negativni jezik vpliva na razvoj strahu pri otrocih.
To kaže, da morda res podedujemo te strahove—ne po krvi, ampak po kulturi. V resnici so kače in pajki v naši kulturi skoraj vedno prikazani kot nekaj zlega ali strašljivega. Filmi, kot so "Arachnophobia", "Anaconda" in "Snakes on a Plane", so ustvarjeni, da nas prestrašijo. In povezava z njimi seže daleč nazaj—od kače v Rajskem vrtu do Meduze s kačami namesto las," je še dodala.
Kače in pajki v drugih kulturah
Ampak ne gledajo vse kulture nanje z grozo. Stare kitajske kulture so verjele, da kače podaljšujejo življenje, in jih povezovale z srečo in plodnostjo. V stari egipčanski in indijski mitologiji so bile kače simbol božanskega. V Indiji še danes praznujejo festival Nag Panchami, kjer kače častijo. In v Hongkongu je kačja juha priljubljena jed, pripravljena iz več vrst kačjega mesa. V teh kulturah so kače lahko nekaj, kar se spoštuje, uporablja ali celo uživa.
Zdaj pa nazaj: če so starši prestrašeni, je verjetnost, da bodo tudi njihovi otroci, še večja. Konec koncev nas jezik, kultura in množični mediji poskrbijo, da podedujemo svoje najbolj osnovne strahove.
Povzeto po Psychology Today
Novo na Metroplay: "Opustite pričakovanja in živite svoje življenje" | Tereza Poljanič in Barbara Drnač