»To je šov, v katerem lahko preizkusiš svoje sposobnosti,« pove Alen, ki že ve, kako bi porabil denarno nagrado: »Staršem bi poplačal dobroto, ki sem jo prejemal. Neizmerno sem jim hvaležen za lepo otroštvo. Živimo na majhni kmetiji, kjer je veliko dela, tako da bi jim plačal dopust v eksotičnih krajih, z bratom pa bi skrbela za kmetijo.« Alen pove, da je poležavanje na plažah v dopustniškem času zamenjal za novo ljubezen – gore: »Občutek, ko osvojiš nek zahteven vrh dvatisočaka, je težko primerljiv z zgolj ležanjem na plaži.« Alen na Filipinih ne bo imel težav s kačami, saj ima kačo doma: »Tudi kakšen pajek se najde v kotu sobe.« Tudi ko beseda nanese na največjo lumparijo, ima na zalogi nekaj zgodb: »V srednji šoli smo se hoteli izogniti pisanju testa, tako da smo v ribiški trgovini kupili palčke, ki se zlomijo in grozno smrdijo. Nastavili smo jih celemu hodniku šole in zasmradili pol Maribora. Ko je prišel profesor, je pa hladnokrvno rekel, »ah, ta vonj po podeželju« in pisali smo test.«