"Nisem še bila zaljubljena, pa naj se sliši še tako čudno ...
... Vsaj ne v osebo, prej v idejo o nekom. V nekaj, kar je imelo le zametke in okvir dejanske osebe, vse drugo je bilo plod moje domišljije.
Kako vedeti, ali si zaljubljena vanj ali pa se zaljubljaš le v idejo, ki si jo ustvarila o njem?
Razlika se skriva v tem, kako o tej osebi razmišljaš, preden zaspiš. Ni ti dovolj samo to, da bi se spominjala čudovitega zmenka, ki sta ga pravkar imela, misli ti bežijo dalje. Razmišljati začneš o vajinem skupnem življenju v naslednjih nekaj letih.
In čeprav si na začetku govoriš, da je vse samo hipotetično, ideja kmalu postane preveč privlačna in potuhnjeno preplavi tvoje misli.
Namesto da bi razmišljala o tem, kako so se mu oči zasvetile, ko je govoril o prostovoljnem delu, se ti pred očmi obrača vikend njegovih staršev, ki ga je omenil.
Predstavljaš si, kaj bosta skupaj počela poleti, kako bosta preživela božič, pozabljaš pa, da ne veš, katera je njegova najljubša barva ali globoko skrita želja.
Lahko stoji pred teboj, lahko se ga dotakneš, se ga okleneš, a boš vedno imela občutek, da je samo privid. Vanj si se zaljubila tako hitro, da se ti zdi, da si na nekaj pozabila, da si nekaj preskočila.
Hkrati pa imaš močan občutek, da si našla tistega, na kogar si čakala.
Ko se zaljubimo v idejo o nekom, zlahka spregledamo njegove napake. Vizualizirali smo si življenje, ki ga želimo deliti z njim, zato ni težko dopustiti, da se ušive podrobnosti skrijejo za to sliko.
Ko se zaljubiš v idejo o njem, prepire in nestrinjanja razumeš kot skupno rast, zares verjameš, da ga poznaš do obisti, čeprav v resnici čas preživljaš tako, da gradiš in oblikuješ njegovo osebnost v nekaj, kar si želiš, da bi bila.
Če opaziš kaj, kar se ne sklada s tem, pustiš, da gre mimo, saj takšne informacije na pomagajo tvojim fantazijam. Ko se zaljubiš v idejo o nekom, se nikoli ne počutiš povsem izpolnjeno, povezano ne glede na to, kako pogosto se družita.
Čakaš na trenutek, ko se boš ob njem počutila točno tako, kot si predstavljaš v svojih mislih. Ne razumeš pa, da tvoje sanje, ki so zate postale realnost, v fizičnem svetu sploh ne morejo obstajati.
Ne vidiš ga v pravi luči kot človeško bitje, obupnega, a privlačnega v svoji realni človeškosti in razdvojenega v svoji kompleksnosti. Podobno se nam zgodi, ko ne moremo razumeti preprostega dejstva, da se ljudje spreminjamo.
Radi se spominjamo, kako dobro je bilo, in upamo, da bo lahko nekoč spet tako. Ljudje smo bolj nostalgični do reči, ki se niso nikoli zgodile, kot smo hvaležni za sedanjost in za to, kar je, kakor je.
Naši sklepi in predstave niso podkrepljeni z dejstvi, ampak z utopičnimi sanjami in zaslepljenim upanjem. Ko nekdo stopi iz okvirov naše zelo specifične ideje o njem, se nam lahko zlomi srce.
Te ideje si tako hitro in nepremišljeno ustvarjamo zato, ker si zares želimo biti ljubljeni. Vprašati bi se morale, kaj bo ta ljubezen popravila, če jo bomo dobile.
Zaradi česa se bom s to osebo ob sebi bolje počutila? Kaj si želim, da bi mi povedal? Kaj bi mu rada dokazala? Pred kom mora biti ta oseba dobro videti, da se bom zaradi tega dobro počutila? Kako on vpliva na moj ego?
Odkrite naklonjenosti in prave ljubezni pogosto ne znamo ločiti od prijetnih, veselih in svobodnih občutkov, ki jih izkusimo, ko nahranimo svoj jaz. Zato se oklepamo idej o stvareh, kakršne so bile, ali o stvareh, kakršne bi želeli, da so.
Držimo se predstav, ki nas ločijo od trenutka, v katerem smo, ostajajo pa nam le destilirani spomini in upi, ki nas držijo pri življenju. Te pa vztrajno nalagamo na ramena osebe, za katero si želimo, da bi nas ljubila dovolj, da bi se tako lahko ljubili sami.
Če ne bomo previdne, bo ta ideja postala del nas. Postala bo tisti dobri, celoviti del – ljubezen našega življenja.
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še najbolj brano kolumno Anamarije Lukovac: Zakaj nimam fanta ali pa spoznaj Slovenko, ki je s svojim 'pametnim nakitom' pristala na ugledni Forbesovi lestvici najperspektivnejših.
