Ustvarjalnost se pogosto zdi rezervirana le za nekaj posebnih ljudi, tistih nekoliko drugačnih od okolja. Ali pa se jo smatra za osebnostno lastnost, o kateri priča test ustvarjalnosti, ki ga v srednji šoli nagradijo s štipendijo. Prepričana sem, da je ustvarjalnost del vseh ljudi, nekaterih bolj, drugih seveda manj. Kljub temu vsi ne moremo ustvarjati, saj ustvarjanje ni preprost proces.
Ustvarjanje zahteva ogromno časa, truda, razmišljanja in frustracij. Zato ker je ustvarjanje namensko in zavestno, ne naključno. Ko roka, ki udarja po tipkah klavirja ali pleše s svinčnikom po belem listu, postane podaljšek naših misli, takrat govorimo o ustvarjanju.
Velik del mojega dela zahteva ustvarjalno razmišljanje in ne nazadnje tudi ustvarjalno delovanje, brez katerega samo razmišljanje nima dosti smisla.
Ker nisem več otrok, ki lahko navdušenje okolice dobi s svojo prvo risbo mavrice, in ker mi z vsakim korakom v mojem in tujem razvoju na razpolago ostaja vedno manj novega in drugačnega, se včasih bojim svoje lastne ustvarjalnosti oziroma njenega pomanjkanja.
Nekaj nepopolnega lahko prehitro izpade kot neustvarjalno, izrabljeno ali neuspešno. Spremljati me začne občutek, da nič ni dovolj dobro.
Ker moje ustvarjalno delo ne dosega več zgolj map mojega računalnika in ker je na lepem na voljo sodbi številnih ljudi, od sebe zahtevam kakovost, vsebino in raznolikost. Za tem pa lahko včasih le nemočno hrepenim.
Blokada ustvarjanja ni nekaj nenavadnega. Če je ne znamo rešiti, pa nas lahko žive zaduši. Daje nam občutek, da morda le nismo tako ustvarjalni, kot smo mislili, da smo.
Strah nas je razočarati, prejeti kritiko, ki smo si jo že zdavnaj napisali sami. Včasih sem menila, da je bolečina najboljše zdravilo za pomanjkanje navdiha. Školjka iz kamna zna narediti biser. Kaj pa lahko ustvari, če kamna ni?
Umetniki v očeh številnih kurijo ogenj lastnega pekla. Več ko je plamenov in glasneje ko kričijo, bolj ustvarjalni se zdijo. Pretvoriti bolečino v umetnost je enostavno. Kako pa ustvarjamo na ukaz? Goethe, Shakespeare ali Da Vinci niso bili blazneži, ampak so svojo ustvarjalnost znali nadzirati in jo uporabiti ob želenem času.
Če bi bilo kreativno delo odvisno zgolj od navdiha, ga ne bi bilo pošteno nagrajevati enako kot rutinsko. Znati je treba najti in odpreti vrata, za katerimi se skriva hudournik shranjene energije, spominov, čustev in doživljanj, ki jih lahko pretvorimo v umetnine. Treba si je znati postavljati prava vprašanja.
Lahko bi te vprašala, kakšna je bila tvoja najbolj grozna nočna mora, in te prosila, da jo pretvoriš v sliko, kip, esej ali pesem. Ali pa kako si se počutila, ko si bila nazadnje zaljubljena. Kdor si iskreno prizadeva upodobiti kaj takšnega, bo ustvaril edinstveno umetnost. Te izkušnje imajo moč in čut – so žive in povsem unikatne, saj si samo ti živela to življenje, bila tam, čutila tisto, izkusila to. Zato ni nujno, da je novo, da bi bilo originalno.
Kakšna vprašanja bi si rada zastavila in jih prenesla zunaj sebe?
Večina umetnikov nikoli ne pride tako daleč. Slikajo svojo lastno patologijo. Znova in znova in znova. Vendar je to le tisočinka tega, kar lahko ustvari pravi umetnik. Umetnik, ki ustvarja zavestno in z določenim namenom, ki zna ukrepati tudi, ko se pojavijo blokade.
Zato po mojem mnenju stvaritelj ne sme živeti zgolj v sebi. Da bi rešil svojo blokado in spet začel ustvarjati, se mora polniti z novimi doživetij, znati opazovati, poslušati, se zavedati življenja, se zgledovati po drugih in se ob tem spustiti vase ter na plan ponesti svoje osebno unikatno doživljanje sveta.
Predvsem pa se ne bati razočarati ali ponuditi popolne zmede, kadar ne premore drugega. Takšen je namreč proces ustvarjanja.
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še najbolj brano kolumno Anemarije z naslovom Zakaj nimam fanta!
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
