Naša novinarka je bila en teden moški! Poglej, kaj je odkrila

"Ne vem, kaj me je prijelo, kako sem prišla na to idejo, v tistem trenutku sem pač mislila, da moram to poskusiti. Z nekaj kliki sem si ustvarila lažni profil na Tinderju in se potopila v moško psiho.

Ne da bi na sebi spremenila eno samo podrobnost, sem se na virtualni ravni prelevila v fanta.

Bila sem Jan, nič manj kot sem jaz jaz. Ne vem, ali bi bilo narobe ženske spodbujati k temu, da izkoristijo prilož­nost modernega sveta in vsaj en dan kot moški komunicirajo z ženskami, saj lažne spletne osebnosti niso nič dobrega za spletno okolje.

Pa vendar ne morem mimo tega, da vpogleda, ki sem ga dobila, vsaj tukaj ne delim s tabo. Ker nisem želela nikogar izkoristiti, z nobenim dekletom nisem govorila dlje kot en dan, Janova osebnost pa je bila osnovana na podlagi enega od mojih fikcijskih likov.

Za varno zaščito anonimnih kibersten pod oznako moškega mi je bilo dovoljeno ravnati drugače. Morda samo zato, ker nisem imela česa izgubiti, morda ker mi je bilo kot moškemu pač vse oproščeno.

Najprej sem ugotovila nekaj stvari o sebi in tem, da mi je, ker sem punca, veliko bolj nerodno.

Kot fant sem pogovore veliko lažje začela, veliko lažje sem dala kompliment, govorila z več puncami hkrati. Bolj mi je bilo vseeno.

Najbolj žalostno pa je bilo, da se kot ženska še nikoli nisem počutila tako pomembne. Čeprav sem se vedno imela za enakopravno moškim, sem šele kot eden od njih lahko dojela, da se v resnici moškim kljub vsemu podzavestno podrejam.

Da imam ženske, če hočem ali nočem, za spol, ki pride drugi na vrsto. V nekem trenutku sem si želela, da bi kot Jan lahko izstopila iz zaslona, da bi postala on. Svet bi bil moj.

Potem sem začela opažati vzorce med dekleti, ki sem jih spoznala kot Jan. Punce, dolgočasne smo!

Vse se obnašamo enako, naše slike so pogosto najzanimivejši del podobe, ki jo dajemo o sebi. Pretvarjamo se, da smo nekaj, kar nismo, da bi bile drugim všeč. Vse niti polagamo v moške roke, da lahko z njimi upravljajo, kakor jih je volja.

Ne spoštujemo se niti toliko, da bi neznanemu fantu na spletu povedale, kar mu gre. Ja, Jan je tu in tam znal postati kreten in zdelo se mi je, da to žensk niti malo ne moti.

Bolj ko jih je ignoriral, bolj jih je privlačil. Moj prijatelj mi je nekoč dejal: "Punce ste si same krive, da se fantje ne trudimo za vas, ker se nam ni treba." Potem ko sem bila en teden fant, se ne bi mogla bolj strinjati.

Ženske že ob prvih nekaj besedah ponudimo vse. Iz nekega obupa zaradi vsesplošne situacije, ki jo v resnici ustvarjamo same, vse samo še poslabšujemo. Moški pa lahko s svojo s spolom pridobljeno močjo to izkoristijo.

Kot hibridni Jan sem imela prednost pred dejanskimi moškimi, saj ženske kot ena izmed njih razumem. Pri vseh puncah je bilo enako kot pri meni.

Ko sem govorila tako, kot bi si sama želela, da bi fant govoril z mano, se je zdelo, da si prav vse druge punce želijo enakega.

Tako zelo preproste smo. Že skoraj naivno predvidljive. In v tem vidim lepoto, neko univerzalno povezanost med nami, ki jo z željo po ugajanju in nezaved­no željo po tem, da bi zatajile svojo ženstvenost, izkoreninjamo s tem, da

smo preveč hitro na voljo, da se ne spoštujemo in da se same ne postavimo na mesto dirigenta svojih odnosov.

Jan je bil zame preveč privlačen alter­ego, zato je moral iti. Naučil me je misliti kakor moški, tudi kadar sem v celoti ženska.

Pa ne zato, ker bi bilo tako drugače ali bolje razmišljati kot moški, ampak ker se moški in ženske skupaj tako odlično dopolnjujemo."

Napisala: Anamarija Lukovac

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi