V tokratni epizodi Mastercard® podkasta navdiha se je Borut Pahor v izjemno zanimivo debato zapletel z legendarnim slovenskim inženirjem Marjanom Pipenbaherjem.
Marjan Pipenbaher je Slovenec, ki gradi mostove. Osupljive, veličastne, edinstvene mostove.
Je eden tistih, ki bi morali služiti kot vzor vsem mladim. Ker je stopil iz okvirjev, ker je dosegel nekaj, kar bo živelo še stoletja po tem, ko njega ne bo več. In ker mu je uspelo v pravem pomenu besede. Borut Pahor in svetovno uveljavljeni slovenski gradbeni inženir Marjan Pipenbaher sta se pogovarjala tako o mostu na Pelješac kot tudi viaduktu Črni Kal. Zavrtela sta čas v preteklost, ko je bil tokratni gost Mastercard® podkasta navdiha še nadobudni študent, in se pogovarjala o tem, kako dejansko sploh zgraditi most.
"Naš tokratni gost je Marjan Pipenbaher, najbolj slaven slovenski gradbeni inženir. V svoji dolgoletni karieri je projektiral več kot 200 mostov pri nas in v tujini. Med drugim prekrasen viadukt Črni Kal, najdaljši most čez reko Evfrat v Turčiji in čudoviti most Pelješac. Inženir Pipenbaher želi vsem mostovom dati značaj in dušo, ne projektira jih mehansko, ampak razmisli, kakšna je njihova zgodba. Leta 2022 sem ga odlikoval s srebrnim redom za zasluge, istega leta pa je bil razglašen tudi za Delovo osebnost leta," je svojega tokratnega sogovornika, ki bo imel kot vodja vladnega sveta za sanacijo tudi pomembno vlogo pri obnovi številnih porušenih in poškodovanih mostov v nedavni naravni katastrofi, predstavil Borut Pahor.
"Ko je bila igračka narejena, me ni več zanimala"
Boruta Pahorja je v tokratnem Mastercard® podkastu navdiha pričakovano zanimalo tudi, kako nekdo sploh pride do točke, ko začuti, da želi graditi mostove. "Že od malega sem vedno rad nekaj gradil. Vedno sem raje gradil stvari, kot pa se pozneje igral z njimi. Ko je bila igračka narejena, me ni več zanimala. Z bratom sva se veliko prepirala, ker sem vedno razstavil vse vlakce, jemal ven elektromotorje in iz tega potem naredil nekaj drugega," je z nasmeškom na obrazu pojasnil leta 1957 rojeni gradbeni inženir, podjetnik in predavatelj, ki je svojo poslovno pot v osemdesetih letih preteklega stoletja začel v Birogradisu.
"Vedno je bila prisotna želja graditi, napraviti neke strukture, hkrati pa me je vedno na nek način veselilo skladje. Ves čas sem pazil, da so bile barve skladne. Spomnim se – mama mi je rekla, da sem bil v prvem, drugem razredu -, da sploh nisem želel risati s temnimi barvami. Vedno le s svetlimi. Ogromno sem tudi risal in vedno nekaj skiciral. S sošolcem Mladenom sva med drugim ves čas risala portrete preostalih v razredu. Oblikovanje me je vedno veselilo in še zdaj me. Ko vidim porscheja 911 ... Ko vidiš to perfekcijo, to čistost v obliki ... Tudi jaz se trudim, da bi jo prenesel v svoje mostove. In to je velik problem. Nekaj deluje zelo preprosto, toda zadaj se skriva ogromno dela, razmišljanja. Stvar postane popolna, ko nimaš več kaj vzeti. Prideš do čiste forme. Zato je projektiranje in gradnja mostov kot edino ostala v domeni inženirjev. V Angliji so recimo šli glede tega zelo daleč, so arhitekti zelo agresivni in so prevzeli vlogo inženirjev. In kaj se je zgodilo? Zgodilo se je, da so imeli par natečajev za mostove za pešce, na katerih so sicer zmagali, toda konstrukcija ni bila izvedljiva. Torej brez inženirskega znanja pri gradnji mostov res ne gre," se je pred Pahorjevim mikrofonom razgovoril 65-letni Marjan Pipenbaher, ki se je med drugim strinjal s Pahorjevo mislijo, da imajo mostovi "ne samo stvarno, marveč tudi simbolno funkcijo, saj povezujejo in združujejo ljudi".
"Mostovi imajo tudi neverjetno sociološko moč. Spomnim se leta 1999, ko smo zgradili sprehajalni most prek Drave na Ptuju. Tedaj sem županu rekel, naj most odpre zvečer. Ni bil navdušen. A sem ga prepričal. Naj se vzdušje dviguje čez dan … In res; zvečer je bil most poln ljudi. In ko smo prižgali luči pod mostom, je bilo neverjetno slišati vzdihe navdušenja. Uau! In kaj je tak most prinesel desni obali Ptuja … Mostovi to nosijo."
Borut Pahor je v sproščenem, zanimivem, a hkrati tudi precej strokovno podkovanem pogovoru postregel z opazko, da je Marjan Pipenbaher kljub temu, da mu je uspelo v življenju, zelo skromen človek. "Pri slavnih z vseh področij ves čas opažam, da ste skromni. Da sploh ne mislite, da ste že nekje na vrhu. Ampak da šele plezate in da je pred vami še veliko nepoznanega. Da se ves čas učite," je ugotavljal nekdanji prvi mož Slovenije in Pipebaherja pobaral tudi, ali se ima za umetnika. Glede na to, kakšne mojstrovine so že nastale izpod njegovega peresa.
"Vedno je problem večji od mene"
"Nimam se za umetnika. Vseeno pa v sebi čutim in me ta del inženirstva ali pa oblikovanja izredno veseli. Vseeno mi je, ali je objekt majhen ali velik, poceni ali drag, slabo ali dobro plačan. Jaz ga vedno poskušam narediti iskreno. Vedno vložim vanj neko energijo, neki razmislek. Ga ne projektiram mehansko, tako kot ga veliko, veliko kolegov. Torej čim prej in da se dobro zasluži. To je ena strašno pomembna stvar, ki bi jo morali malo bolj pritisniti tudi na našo inženirsko stroko. Jaz poskušam pri študentih, ki jim predavam v 10. semestru, prikazati to, kar jaz počnem. In hvala bogu, mladi to prepoznajo. Sem slišal, da sem največji motivator za mlade inženirje. To je strašno pomembno. V končni fazi smo na nek način vedno samouki. Dobimo osnovno znanje, ampak to znanje je treba nenehno negovati, razvijati. Nenehno se je treba izobraževati. Star sem 65 let, a kljub temu nenehno študiram, saj nenehno premalo znam. Vedno je problem večji od mene. In to je ta izziv, da te še vedno pri teh letih, po 40 letih delovne dobe, te nekaj še vedno naprej vleče," je Marjan Pipenbaher pojasnil, da se človek - pa naj bo še tako uspešen - nikdar zares ne neha učiti in razvijati.
A vsak mojster mora nekje začeti in tudi Marjan Pipenbaher je začel tam, kjer bolj kot ne začnemo vsi: na dnu piramide. Prav s tem, kako je začel svojo popotovanje do enega najuspešnejših gradbenih inženirjev na svetu, je povezanih tudi nekaj zanimivih anekdot, ki jih je Pipenbaher v pogovoru s Pahorjem stresal kot iz rokava.
"Ni bilo prostora in so me dali v knjižnico"
"Končal sem fakulteto, moj zadnji izpit je bil prednapeti beton. Takrat je bil predavatelj inženir Vukašin Ačanski, eden najbolj znanih slovenskih projektantov. Tudi mariborski Birogradis je bil takrat vrhunski celo v jugoslovanskem merilu. Po opravljenem zadnjem izpitu me je povabil v službo in seveda sem jo z veseljem sprejel. Spomnim se prvega dneva v službi … Ni bilo prostora in so me dali v knjižnico. Seveda sem pogledal naokrog in našel kultno nemško inženirsko revijo – ravno v prejšnjem izvodu sem objavil članek o pelješkem mostu. Pobrskal sem po izvodih iz leta 1938, 1939 in se čudil, kaj vse so že tedaj znali inženirji. In kaj so delali. Recimo mostove s 150-metrskim razponom v jeklu. Analizirali so nešteto vidikov gradnje, probleme … Ti pa prideš leta 1980 v službo in vidiš, kako malo znaš. Že po nekaj urah prvega dne v službi sem dojel, da blazno malo znam. Tedaj sem razumel, da se bom moral še veliko naučiti. Seveda pa me je vse to iskreno zanimalo," je po spominu brskal zgovorni Pahorjev tokratni sogovornik v Mastercard® podkastu navdiha.
"V biroju je bilo vedno tako, da … Ačanski je bil zahteven. Ob petkih ob treh mi je sila rad rekel 'Marjan, daj, pridi malo k meni'. In potem sem vedno dobil neko nalogo, o kateri sem moral razmišljati v soboto in nedeljo. Velikokrat je bilo tudi tako, da sem šel kar sam k njemu. Ko se je delala avtobusna postaja v Mariboru, sem – jaz, malinovec – potrkal na vrata njegove pisarne in rekel, da bi sodeloval pri projektu. ’Pa boš znal?’ me je vprašal. Potem sem naredil celotno analizo, statiko in vse drugo glede avtobusne postaje. Pa sem bil res mlad, bilo mi je 26, 27 let. Zanimivo je bilo tudi ob obnovi slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Gledal sem zadevo in si rekel, da bi bila to super stvar. Staro porušiti, zgraditi novo … Pa sem spet potrkal na vrata. In je rekel v redu. Moraš si upati, in to je nekaj, kar pri inženirjih danes pogrešam. Nihče ne pride in potrka na tvoja vrata: ’Gospod Pipenbaher, jaz bi to delal’. Pa bi mu rekel ’ajde, mali, z veseljem’. Tako pa jih vedno vodim čez vse skupaj," je razlagal Marjan Pipenbher.
Borut Pahor in Marjan Pipenbaher sta se v tokratnem Mastercard® podkastu navdiha pogovarjala tudi o številnih drugih zanimivih temah, med drugim o tem, zakaj ima nedolgo tega odprt most na otok Pelješac posebno mesto v inženirjevem srcu.
Vabljeni na Metroplay, kjer si lahko ogledate vse epizode Mastercard® podkasta navdiha z Borutom Pahorjem. Naš nekdanji predsednik republike se pogovarja z izjemnimi Slovenkami in Slovenci, ki so na svoji poti ustvarili neprecenljive zgodbe, vredne preučevanja. Je nefiltrirano potovanje skozi njihove izkušnje, o odkrivanju njihovega potenciala, preseganju ustaljenih okvirjev in ustvarjanju izpopolnjenega življenja.
Vsebino omogoča Mastercard®.
Prijavite se na naš novičnik, da ne zamudite naslednje epizode podkasta, ki prihaja kmalu.
Preberi več na Metropolitan.si
Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi