"Na številna vprašanja si želim odgovoriti z 'ne vem', pa so me naučili, da to ni nikoli dober odgovor," svojo kolumno tokrat začenja naša novinarka Anamarija Lukovac.
"Ampak sama zares ne vem in dovolj imam tega, da se moram zato počutiti slabo. Zakaj bi morala vedeti vse? Ne poznam vseh odgovorov in nehala se bom obremenjevati s tem, kar mi ni treba vedeti.
Na vprašanja o svoji prihodnosti, ki prepogosto zahtevajo natančne odgovore, ne morem več odgovoriti.
Ne želim si ene stvari, nočem hrepeneti po nečem določenem nekje daleč v prihodnosti in tvegati, da me ta stvar morda sploh ne bo osrečila.
Dovolj imam razmišljanja o prihodnosti, ki me obremenjuje.
Želim si potovati po življenju korak za korakom, ga doživljati, preizkušati, spoznavati, srečo loviti v njegovih majhnih trenutkih in ne nekem množično opevanem končnem cilju tako daleč stran, da utegnem prej umreti.
Želim si resno misliti, ko izrečem tisti stavek, da bi bila s svojim življenjem zadovoljna, tudi če umrem jutri.
Čeprav sem prepričana, da je moje življenje magično in da sem doživela že veliko stvari, jutri ne bi mogla mirno umreti, ker imam toliko okvirnih dolgoročnih ciljev, na katere se zanašam.
Zdi se mi, da mora opis mojega življenja vsebovati to, da sem prepotovala svet, spoznala ljubezen svojega življenja, se karierno dokazala, morda vzgojila človeško bitje. Vsega tega še nisem doživela, zato se bojim smrti.
Ker živim v prihodnosti, živim v preteklosti, samo zdaj ne.
Ni rečeno, da se bo katerikoli od teh plastičnih načrtov uresničil, tudi če čakam še 50 let. Vseprisotna depresija in anksioznosti naše generacije se rojevajo iz tega, da danes ni nihče več v stiku s trenutkom, v katerem je.
Naši majhni možgani in občutja niso zgrajeni tako, da bi se lahko naenkrat ukvarjali z vsemi težavami, skrbmi in ovirami, ki jih bo prineslo prihodnjih 20 let.
Narejeni so za izzive tega trenutka, več od tega ne znajo procesirati. Zavedanje tega, da je naš čas omejen in da ne vemo, kaj se bo zgodilo jutri, nas postavi pred ultimat, da stvari počnemo zdaj. Imam prijateljici, ki živita na drugih koncih sveta.
"Vsakič, ko si rečeva adijo, to rečeva, kot da se vidiva zadnjič. Ko sva skupaj, se obnašava, kot da so ti kratki trenutki ves čas, ki ga imava druga za drugo na razpolago v svojih življenjih," mi je povedala ena od njiju.
Zato si želim živeti tukaj in zdaj, s telesom in duhom. Nočem gledati predaleč v prihodnost, ker prihodnost vedno ostane v prihodnosti in vse življenje prehitro mine, da bi si lahko privoščila kaj takšnega.
Živa sem zdaj. Morda tega čez nekaj let ne bom mogla več reči. Kaj nam lahko dajo problemi in načrti, za katere si vbijamo v glavo, da nas nekoč zgolj utegnejo osrečiti, če ne izkoriščamo trenutkov, ki so nam dani zdaj?
Želim si, da bi lahko opustila idejo, da me bo življenje prehitelo, če si ne bom čim hitreje začrtala svoje prihodnosti, čim prej spoznala vseh odgovorov.
V resnici se bo zgodilo ravno obratno. Želim si, da bi bila hvaležna za vsak nov dan in da bi nehala računati na dolgo življenje.
Iskanje razlogov, smislov, filozofij mi nikoli ne bo dalo enakega zadovoljstva kot sprejemanje, odpuščanje in razumevanje, zato je to vse, kar lahko v tem življenju naredim.
Sveta se ne da pojasniti. Zato ker ga ni treba. Ni treba, da nam je mar za vse, ni treba, da vemo, kaj se dogaja na drugi strani sveta. Vse to je preveliko za nas, časa pa nimamo na pretek. Smisel življenja je, da živimo. Nič več od tega.
Včasih več tednov preživim z mislimi v paralelnem času, preden mi spet uspe kakšen dan izkusiti v tem spektakularnem trenutku, v edini točki na neobstoječi časovnici, kjer sem zares lahko srečna in do ušes nasmejana.
Nasmeh je edini izraz trenutka. Ne strah, ne jeza, ampak pristen odkrit smeh.
Mogoče je pač moj cilj, da čim več ljudi sliši moj smeh in da moj obstoj ljudem razmakne ustnice tako, da izza njih pokukajo zobje. Več od tega pa ne vem."
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še: Oriana Girotto dala čudovit nasvet vsem mladim mamicam ali pa si poglej najlepše športnice olimpijke vseh časov (FOTO)!
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc