Katja Zgoznik je iskreno spregovorila o transseksualnosti

O spremembi spola se v zadnjem času veliko govori. K temu je pripomoglo razkritje Brucea Jennerja, bolj znanega kot očima sester Kardashian, ki je moral dolgo časa lagati. Osvobodilo ga je priznanje, da se v resnici počuti kot ženska. Novica o nekdanjem olimpijskem zmagovalcu, ki je živel s skrivnostjo, je šokirala svet.

Fotografija, na kateri se je prvič pojavil kot ženska z imenom Caitlyn, je preplavila splet. "Vedno sem imel težave s spolno identiteto. Tako sem obtičal kot dekle v telesu moškega. Nisem homoseksualec, vedno sem bil heteroseksualen, živel z ženskami in vzgajal otroke," je povedal v odmevnem intervjuju.

Presenetljiva ni bila le njegova izpoved, ampak tudi odziv njegove družine in širše javnosti. Njegovo priznanje je prejelo čestitke, spoštovanje in celo nagrado za pogum.

Ljudje so zgodbo o človeku, ki se je pri 65 letih odločil biti to, kar je, večinoma dobro sprejeli. Sporočilo, da nikdar ni prepozno živeti tako, kot si želiš, je ganilo številne.

"Poslavljam se od percepcije ljudi o tem, kdo sem. Ne poslavljam pa se od sebe, ker sem kot človek to, kar sem bil," je povedal Bruce, ki je svojo preobrazbo predstavil v resničnostnem šovu Jaz sem Cait.

Sprejemanje transseksualnih in transspolnih oseb

Biti to, kar si, ni vedno enostavno, čeprav bi pravzaprav moralo biti. Sprejemanje tistih, ki s svojim videzom ne ustrezajo družbenim standardom, ni povsem samoumevno. Večini ljudi se zdi namreč sprejemljiva enostranska delitev na moški in ženski spol, ker jo razumejo kot biološko nujno pogojenost.

Antropologi so odkrili, da delitve na dva spola ne poznajo v vseh kulturah. Nekatera indijanska plemena poznajo denimo štiri ali pet spolov. V Indiji, Nepalu in Avstraliji so priznali tretji spol. Nemčija je postala prva evropska država, ki je novopečenim staršem omogočila, da ob registraciji novorojenčka ni treba navesti spola, in s tem uzakonila tretji spol.

Na Zahodu se razmišljanje ljudi počasi spreminja. Bojimo se namreč tistega, česar ne poznamo. K sprejemanju transseksualnosti in transspolnosti so pripomogli tudi mediji.

Lanskoletna zmaga Conchite Wurst na Evroviziji je najprej dvignila veliko prahu. Fant, ki so ga zaradi drugačnosti zbadali v srednji šoli, je preoblečen v žensko z brado premaknil meje in podrl tabuje. Zmagovalna pesem je bila kmalu pozabljena, vendar je sporočilo zmagovalke še dolgo časa odmevalo:

"Bodi raje najboljša različica sebe kot slaba kopija koga drugega!"

Prva transseksualna znana oseba pri nas je bila Salome. Letos je v resničnostnem šovu Big Brother zmagala Pia Filipčič, ki se je rodila kot Elvis.

Je naša družba dovolj zrela za sprejemanje svobode drugega? Smo pripravljeni sprejeti človeka takšnega, kot čuti, da je, ali pa to naredimo le, kadar gre za javne osebe, in ne za osebe, ki jih poznamo?

S strahom pred sprejemanjem sebe se je soočala 23-letna Katja Zgoznik, ki pravi, da ne definira ljudi glede na spolno identiteto ali spolno usmerjenost.

"Večkrat sem se soočala s strahom, ki sem si ga večinoma povzročala sama. Strah me je bilo, kdo sem, ker sem istospolno usmerjena in moj zunanji videz ne sovpada s tem, kar naša družba smatra kot ženski stil. Od nekdaj so me zamenjali za fanta. To me sicer ni motilo, celo godilo mi je, saj se tako počutim udobno. Če bi se morala opisati, bi rekla, da sem ženska, ki ji odgovarja videz moškega."

Svoje spolne usmerjenosti in telesnega občutenja se je začela zavedati okoli sedmega leta, ko je opazila, da so ji bolj všeč punce kot fantje.

"Moje prijateljice so komentirale, da jim je kakšen fant všeč, medtem ko sem si jaz mislila: meni si pa ti luštna. Tega nisem upala izgovoriti, ker me je bilo strah, da se ne bi več želele družiti z mano. Ni bila moja odločitev, da se tako počutim. Nisem si izbrala, da me bodo privlačile ženske in da se neudobno počutim v telesu, v katerem sem se rodila.

Nisem se mogla sprejeti, saj mi je okolje sporočalo, da je biti lezbijka, kaj šele oseba, ki ji ni udobno v družbeno predpisani vlogi, nenormalno, nenaravno ali celo ogabno. Ljudje se ne zavedajo, koliko škode lahko povzročijo z zbadljivkami, predvsem otroku, ki je v takšnem položaju.

Zaradi tega marsikdo odrašča v strahu, ki lahko privede do samomora. Nisem želela biti nenormalna ali ogabna, zato si tega nisem želela priznati. Nisem želela biti lezbijka in sem želela to na vsak način spremeniti. Pri dvanajstih sem si priznala, da tega ne morem spremeniti, kar pa ni pomenilo, da sem upala priznati bližnjim. Pravzaprav me je še bolj obvladoval strah, ki se je razvil v depresijo in me pri štirinajstih privedel do poskusa samomora."

Zanikanje svojega resničnega jaza se lahko konča usodno. Samomorilnost je pri ljudeh, ki se počutijo ujete v napačno telo, več kot 70-odstotna, polovica se jih zateče k samopoškodovanju.

Priznati, kdo si

Poskus samomora je bil v Katjinem primeru krik po pomoči. "Želela sem, da bi nekdo videl, kaj je z mano narobe, in mi pomagal. Nikomur nisem upala povedati, kaj se dogaja z mano. Ko mi je bilo povsem vseeno, kaj se bo zgodilo z mano, sem vzela tablete. Takrat sem bila žalostna, da mi samomor ni uspel. Danes sem hvaležna, da mi ni."

Pogosto se je spopadala z občutki osamljenosti.

"Imela sem občutek, da me ne bo nihče sprejel takšno, kakršna sem v resnici. Verjela sem, da bi moja starša raje videla, da umrem, kot da imata hči, ki je lezbijka oziroma se po videzu izraža družbeno moško. Prepričana sem bila, da je to greh, nekaj nenormalnega. Zame je bilo to sicer povsem naravno, ampak za družbo sem verjela, da je nesprejemljivo."

Po pomoč se je zatekla k psihologinji, ko je na podlagi testa v reviji odkrila, da se spopada z depresijo.

"Rekla sem si, da nižje kot narediti samomor ne morem pasti. Nisem želela vse življenje skrivati, kdo sem, zato sem morala nekomu povedati. Najprej me je bilo strah, ampak ko sem začela govoriti, mi je bilo lažje. Počutila sem se varno, čeprav sem govorila s tujo osebo."

Pozneje se je opogumila in zaupala svoje občutke sestri, ki je bila ob razkritju presenečena. Čeprav je bila Katja že v otroštvu bolj podobna fantu kot punci, sestra ni slutila, s čim se spopada. Pravzaprav nihče v družini ni vedel.

Mama je nikdar ni vzgajala kot tipično punčko, ki nosi oblekice. V srednji šoli je imela veliko neopravičenih ur in vedela je, da bo mama sčasoma zvedela za to.

Prosila je sestro, naj pove mami za njene izostanke v šoli.

"Sestra je mami razložila, da ne hodim v šolo zaradi depresije, kar je mamo zaskrbelo. Pojasnila ji je, da sem lezbijka. Nisem najprej razkrila spolne usmerjenosti in nato identitete, ampak je bilo sočasno. Mama mi je rekla: Katja, sprejmem te takšno, kot si, ampak, a si res morala v šoli toliko manjkati? Torej, vse tisto, česar sem se bala, da me ne bi sprejela takšno, kot sem, je bilo odveč. To, da sem v šoli manjkala, je bila večja težava," pove z nasmehom.

Tudi oče si je ob razkritju oddahnil.

"Depresija me je izolirala in oče je zmotno predvideval, da so za to krive droge. Ko je izvedel, da ni tako, si je oddahnil in me sprejel." V nasprotju z njenimi strahovi sta starša Katjo sprejela takšno, kakršna je: "Ne vem, ali se sploh zavedata, kako sem jima hvaležna za to. Zavedam se, da vsak nima te sreče."

Srečna brez prsi

Katja se v najstniških letih ni spopadala le z nelagodnimi občutki zaradi spolne usmerjenosti in identitete, ampak se je obremenjevala tudi zaradi čezmerne telesne teže.

"Verjamem, da se kdo počuti dobro v svojem telesu, če ima več kilogramov. Jaz se nisem. Imela sem približno 120 kilogramov. Večina je mislila, da zaradi svoje teže nosim moška oblačila. V najstniškem obdobju sem bila precej depresivna in pretiran vnos hrane mi je pomenil nekakšen užitek. Vseeno mi je bilo, če se nezdravo prehranjujem.

V otroštvu nisem bila preveč debela, najbolj sem se zredila v puberteti. Takrat se marsikdo začne soočati s svojim telesom. Obline in rast prsi so bile zame še posebno neprijetne. Pri šestnajstih, ko sem priznala, kdo sem, se je marsikaj spremenilo. Od takrat skrbim za svoje zdravje in dobro počutje."

Na njeno pozitivno samopodobo je vplivala tudi kirurška odstranitev prsi. Poseg je opravila v tujini. Pred operacijo jo je bilo nekoliko strah, vendar odločitve ne obžaluje. Srečna je, da se je zanjo odločila:

"Ko sem imela prsi, sem se krivo držala, prsi sem namreč vedno skrivala, nosila velike puloverje, da se jih ni videlo. Po odstranitvi prsi pa sem ponosno in zravnano hodila po ulici. Komaj sem čakala, da bo poletje in sem lahko nosila kratko majico."

Prsi si je dala odstraniti, ohranila pa je žensko ime.

"Če bi mi v otroštvu ponudili, da bi me spremenili v fanta, bi to takoj naredila. Takrat bi mi bilo lažje, če bi vsaj nekdo odgnal moje misli, ker sem verjela, da moram biti moški ali ženska, saj me bo le tako družba sprejela. Potem pa sem ugotovila, da to ni moja želja. Jaz sem rada Katja. Meni je samo moški videz na meni všeč. Mogoče bom čez nekaj let čutila drugače in se bom odločila za operacijo spola. Trenutno pa nimam te želje."

(Ne)nujna sprememba spola

Operacija spremembe spola iz moškega v ženskega je lažja kot obratno. Pri spreminjanju moškega v žensko se ohrani koža, ki se jo obrne navznoter in iz tega se oblikuje vagina. Penis pa se dobi iz podlaktnega režnja.

Prvo kirurško spremembo spola so izvedli leta 1952 na Danskem, ko je ameriški fotograf in nekdanji vojak George Jorgensen postal Christine.

V Sloveniji so prvo tovrstno operacijo opravili leta 1978. Pot do postopka spremembe spola je dolga in precej zahtevna. Posameznik mora najprej opraviti obravnavo pred posebno komisijo za spremembo spola, ki jo sestavljajo psihiater, endokrinolog, urolog, ginekolog in plastični kirurg.

Slovenska zdravniška stroka obravnava transseksualizem kot duševno motnjo, ker naj bi bil posledica motenj spolne identitete. Tiste, ki se odločijo za spremembo spola, čaka najprej psihiatrična obravnava.

Ko se psihiater prepriča, da je oseba res drugega spola, kot je videti na prvi pogled, ga prevzame endokrinolog, ki preveri, ali je kandidat za spremembo dovolj zdrav za postopek.

Če je vse v redu, se začne hormonska terapija: transseksualni moški dobivajo moški spolni hormon testosteron, transseksualne ženske pa ženski spolni hormon estrogen. Katja se je odločila, da bo poskusila s hormonsko terapijo.

"Všeč mi je moški videz in hormonska terapija mi bo to omogočila. A sem se dogovorila z zdravnico, da če mi hormonska terapija čustveno ali zdravstveno ne bo ugajala, bom z njo prenehala. Kljub hormonski terapiji bom še vedno ostala Katja. Ne zato, ker se želim izpostavljati, ampak ker se tako počutim udobno. In to je vse, kar šteje."

Zaradi učinkov testosterona na genetsko žensko telo se povečata libido in klitoris, poraščenost telesa postane izrazitejša, pojavita se brada in moški tip razporeditve telesnega maščevja, zniža se tudi glas. Ženska izgubi menstruacijo, mlečne žleze se zmanjšajo, poveča se telesna teža, lahko se pojavijo akne. Pri spremembi moškega v žensko pa se povečajo dojke, zmanjša se poraščenost z dlakami, podkožno maščevje se prerazporedi.

Katja na vprašanje, kaj ji je najbolj všeč na njej, najprej pove, kaj ji ni. Niso ji všeč maščobne obloge na bokih. Kar je precej ženska lastnost, jo opozorim, vendar mi odvrne, da se ji zdi nesmiselno govoriti, da je nekaj žensko ali moško razmišljanje.

"To je moje razmišljanje." Prav tako ji ni všeč menstruacija, ki se je bo s hormonsko terapijo znebila. To ji najbrž zavida marsikatera ženska. Na vprašanje, katero stranišče uporablja, pove, da moško. Na ženskem stranišču je namreč večkrat dobila začudene poglede, ki so govorili 'kaj počneš tukaj?'. Pri naštevanju svojih pozitivnih osebnostnih lastnosti nima težav. Najbolj je ponosna, da je iskrena.

"Verjela sem, da je govoriti o sebi nekaj slabega. Zdaj vem, da sem človek, ki želi povedati, kdo sem, in morda s svojo zgodbo komu pomagam. Predavala sem srednješolcem in v mladinskih centrih, odzivi so bili izjemni. Všeč jim je bilo, da govorim o svoji izkušnji. Pohvale s hvaležnostjo sprejmem, ampak največ je vredno spoznanje, da nekomu pomagaš. Opažam, da se večina ljudi preveč obremenjuje z mnenji drugih in so zato nesrečni."

Težko je živeti v laži ne glede na spolno identiteto. Skrivati pred sabo in svetom svoj resnični jaz je naporno. Osvobajajoče je živeti v skladu z lastnimi, in ne družbenimi pričakovanji.

Nikdar ni prepozno, da začneš živeti v skladu s svojim resničnim jazom. In nikdar ni prezgodaj, da drugim dovoliš živeti svobodno življenje.

Vedno je pravi čas, da namesto obsojanja poskušaš ljudi razumeti. Katjina zgodba ni pripoved o tem, da je pomembno biti ženska ali moški. Ampak je pomembneje biti človek, ki živi tako, kot čuti in si želi. Katja živi v skladu z motom:

"Dokler drugemu ne škodiš s tem, kdo si, kaj delaš in koga ljubiš, s tabo ni nič narobe. Takrat si najbolj popolno bitje z vsemi svojimi napakami."

Besedilo: Danaja Lorenčič

Preberi še: Kako pogosto bi si morali zaželeti seks?

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih