Živim za izkušnje. Čim bolj nenavadne, pisane, takšne, o katerih lahko pripovedujem zgodbe. Do njih pa pridem tako, da življenju rečem da. Ga primem za roko, mu zaupam in se odpravim dogodivščinam naproti.
Januarja sem na spletni aplikaciji za spoznavanje ljudi (trikrat lahko ugibaš kateri) naletela na neznanega fanta, s katerim sva čez slaba dva tedna, ko sva se prvič videla v živo, rezervirala letalske karte v Casablanco.
Čez nekaj manj kot mesec sva že sedela na letališču in se v smehu prebijala skozi vprašanja za spoznavanje ljudi, ki sva jih našla na internetu.
Moj edini strah pred potovanjem je bil, da se s Timom ne bi imela o ničemer pogovarjati. Kaj hitro se je razblinil, saj sva prvih deset ur potovanja govorila kot navita.
Do te mere, da me je zvečer v postelji bolelo grlo, najin pogovor pa se kot na dekliških zabavah v pižamah še kar ni želel končati.
Vsaka res dobra odločitev vsebuje tudi nekaj tveganja. Samo če tvegaš vse, lahko dosežeš popolno srečo. Bolj negotovo se odpraviš na pot, bolj zanimiva je lahko dogodivščina.
Zlahka zaupam, lahko bi rekla, da imam tudi dobro intuicijo in občutek za ljudi, najbrž tudi več sreče kot pameti.
Ker je Maroko muslimanska država, sva si s Timom pred odhodom kupila lažna poročna prstana, samo zato, da ne bi imela nepotrebnih težav z domačini.
Čeprav sva mislila, da bosta zlata obročka, na katera je Tim po potovanju vgraviral najini začetnici, uspela ostati neopažena, sva se močno zmotila.
Že na letalu naju je doletelo vprašanje, kdaj bova imela otroke. Nekdo drug je majal z glavo, češ kako mlada sva in da zapravljava življenje. Ker se nisva dobro pripravila vnaprej, sva vsakemu posebej natvezila drugačno zgodbico o najinem zakonu.
Zaupanje in prepuščanje se mi je obrestovalo s tem, da je bil Tim res skrben, pozoren in odgovoren. Veliko bolj od mene. Zanj sem bila štorast hipi z glavo v oblakih, tako me je opisal.
On je bil v tem pogledu moje nasprotje. In čeprav sva si bila v mnogih pogledih zelo različna, sva se na najbolj osnovni ravni ujemala.
Lahko sva govorila o čemerkoli, lahko se nama je skupaj bledlo od utrujenosti, spoznala in sprejela sva pomanjkljivosti drug drugega.
Zase lahko rečem, da sem z njim uspela biti to, kar sem, brez tistega začetnega olepševanja resnice.
Včasih se vprašam, zakaj je včasih lažje biti odkrit z neznanci. Morda zato, ker nas vidijo takšne, kot smo, in ne takšne, kot si želijo, da bi bili.
Najin lažni zakon se je zdel neverjetno resničen. Čeprav sva bila v teoriji mladoporočenca, sva se vedla bolj kot par, ki se je v Afriko odpravil praznovat srebrno poroko.
Preskočila sva vse korake, ki ponavadi spremljajo spoznavanje nove osebe. Razvoj prijateljstva pod neke vrste prisilo je bil zelo drugačen kot bi najbrž bil sicer.
Verjetno bi za stopnjo bližine, ki sva jo tako dosegla po šestih dneh, sicer potrebovala vsaj leto dni počasnega druženja.
Smejala sva se na račun tega, da med nama že po dveh dneh ni bilo nobenih zadržkov, mogoče je pripomogla skupna postelja ali dejstvo, da kopalnica in stranišče po neki nerazumljivi arabski tradiciji nista imela vrat.
Mogoče to, da sva v tujem svetu 24 ur na dan tičala skupaj, da sva se izgubila na napačnem vlaku proti Marakešu, skupaj iskala rešitve, se kot mož in žena na dehtečem bazarju držala pod roko in se nasploh obnašala kot komplet.
Moja pozitivna izkušnja ne pomeni, da bo vsaka takšna. Lahko pa spodbudim k tveganju, k spoznavanju neznancev, k življenju na meji poznanega in nepoznanega.
Ker brez tveganja ni profita in brez tujcev ni prijateljev. Odkrivaj neznano in spoznavaj neznance, saj te v resnici vedno najbolj teži to, da ne veš, kaj se tam skriva.
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še: Mesečni horoskop za maj 2016 ali pa poglej, kako zvezdnice nosijo bele superge (FOTO)
Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi