Kako je videti, ko se odločiš naučiti kuhanja (v svoji super opremljeni kuhinji)

Korak 1: Kaj sploh imam pri roki?

Stojim sredi kuhinje in tuhtam, v katero stran naj se najprej obrnem. Logika mi pravi, da naj morda za začetek pokukam v hladilnik, da vidim, če se je mogoče med steklenice šampanjca in grške jogurte, ki mi sestavljajo poglavitni del zajtrka, morda zataknila še kakšna sestavina, ki lahko postane dejanska jed. 

Hladilnik nadobudno odprem na stežaj, levo in desno vratno krilo se zavihtita v stran v enem filmskem gibu, da se hladilnik razbohoti kot pravljični portal v deželo okusov. Le, da je pri meni precej manj zaloge, kot jo prikazujejo v kakšnih katalogih.

Saj niti ne vem, zakaj sem si takrat omislila velikanski Samsung Bespoke hladilnik s kar 645 litri prostornine, a nekako sem si zamislila, da bodo na številnih poličkah počivali živopisni kupi zelenjave, sveža jajčka, pa siri, brez katerih si življenja niti ne znam predstavljati in seveda kupi sladoleda, za tiste dni, ko kozarček rdečega ni dovolj močna tolažba za kisel dan. 

Danes sem predvsem hvaležna, da hladilnik omogoča možnost, da se levi del uporablja kot podaljšek hladilnika ali pa kot zamrzovalnik. Sprva sem resda pričakovala, da bom na levem delu hranila gomilo globoko zamrznjenih krvavic in govejega mesa, kot to počne moj oče, ampak se je izkazalo, da če bolj malo kuhaš, tudi ne rabiš ravno hudih zalog. Zato v zimskem času, ko se sladoledu ognem, preprosto pretvorim zamrzovalni del v dodatni hladilni prostor, kjer lahko hranim kar cele torte … hočem reči, beljakovinske napitke. (Hecam se, res imam notri celo torto in ne povem zakaj). 

Torej – hiter pregled inventarja pokaže, da bi lahko zmetala skupaj kakšno fino jed s piščancem. Nekaj enostavnega, pa potem temu rečem fitnes program. Počutim se kar malce bolj odraslo, vedoč, da si bom nekaj skuhala in da celo imam sestavine, ki mi bodo to omogočile. Pripravim vse potrebno, zložim na pult in si za dober začetek podviga v centru za pijače, ki me vedno navduši pri mojem hladilniku, natočim kozarec hladne, prečiščene vode. Akcija!

Korak 2: Od surovega do pečenega

Sledim receptu, ki ga najdem na internetu. Saj ne, da bom vključila veliko sestavim, vseeno pa potrebujem vsaj osnovne usmeritve. S piščancem se ni za hecati – to sem se naučila z gledanjem ur in ur šova Hell's Kitchen, kjer se je Gordon Ramsey vedno glasno znašal nad slabiči, ki so mu pred nos dostavljali na pol surovega piščanca, za katerega je Gordon jadikoval, da je tako surov, da bi ga dober veterinar še lahko rešil. Ker nimam časa za salmonelo, delam po pravilih. 

K sreči je postopek precej enostaven, tudi za totalno začetnico. Pol vprašanj mi odgovori kar moja pečica. Sem vedela, da moderna, lična Dual Cook Steam Samsung pečica ni samo lepa ampak tudi pametna. Tista AI kratica, ki je dodana v opisu in namiguje, da je vključena umetna inteligenca, pomeni, da pečica zelo dobro ve, kaj želim. Čudno, ker fantje imajo s tem probleme. 

Več ali manj je že vse prednastavljeno v intuitivnih, grafično dodelanih menijih. Izberem kategorijo (meso), vrsto mesa in potem že pečica poskrbi, da ne morem izbrati kakšne totalno nepravilne opcije. Menda naj bi med pripravo kukala v pečico, če se vse cmari tako, kot je treba, ampak ker vem, da sistem Air Sous Vide zaznava in uravnava temperaturo v vsakem kotičku pečice, zaupam, da na koncu ne bom na krožnik položila hladnega piščanca z opeklinami tretje stopnje. Ko pečica pridno greje, že po nekaj minutah zadiši. In pocedijo se mi sline. 

Korak 3: Priloga za popoln obrok

Recept mi namiguje, da bi v isti pečici spekla tudi krompir, ampak mi danes diši pire (ideja, da bo tole fitnes jed, sem itak opustila, ker ... saj sem omenila, da imam torto v hladilniku, mar ne?). Takšen pire, kot ga je delala moja nona. Da ima še malo grudic. Večino ljudi motijo grudice v pireju, jaz pa pravim, da mu to daje osebnost. Ljudje, ki pire delajo s paličnim mešalnikom, ne vedo, da je na roko zmečkan pire edina prava magija. 

Prižgem še indukcijsko ploščo Samsung, da na pravi način zaključim to svojo uverturo v svetu kuhanja. Veste kako luštna je – virtualni LED plamenčki mi kažejo, kako močno plošča greje! Se mi zdi, da je ta analogni indikator še vedno precej bolj nazoren prikaz gretja, kot pa tiste številke, ki si jih verjetno vsi razlagamo malce po svoje (in potem zažgemo palačinke, ker 4 na novi plošči ni ista kot 4 na prejšnji).

Ker prvi obrok ni namenjen, da ga delim z drugimi – bom se raje v solo izvedbi učila na napakah – pristavim malce manjši pisker na kuhalno ploščo. Za tistih nekaj krompirjev bo dovolj. Pa še opazujem lahko, kako funkcija Flex Zone prilagodi velikost gretja na velikost moje posode.

Nekaj minut kasneje in – konec dober, vse dobro. Gasilcev ni bilo potrebno klicati, trebuh je bil hvaležen, denarnica še bolj. Mislim, da mi bo tole kar šlo od rok. Pa čeprav moram priznati, da bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da so pri tem mojem podvigu večino dela itak opravile pametne naprave v moji kuhinji.