Internet. Menim, da je najboljši izum človeštva. Postal je del naših življenj, naš vsakdan, o katerem se zaradi njegove samoumevnosti ne sprašujemo več.
Ko se o nečem nehamo spraševati, naredimo napako. Govorim o internetu, sodobnem fenomenu, globalnem sistemu med seboj povezanih računalniških omrežij. Že samo dostop do spleta ni več prioriteta, ampak skoraj zahteva za uspešno komunikacijo, delo in logistiko.
Smo generacija, ki je v večini odrasla, priključena na splet. Glede na to, da na spletu preživimo nezanemarljiv del dneva, se mi zdi pomembno, da o tako velikem delu svojega življenja tudi nekaj vemo. Potrebovali smo veliko genialnosti in norosti, da smo prišli do tu, kjer smo danes.
Do točke, ko si življenja brez klikov in sija zaslonov ne znamo več predstavljati.
Neumno bi bilo verjeti, da informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki nas obdajajo, ne usmerjajo naših življenj in našega razmišljanja, kot bi bilo neumno trditi, da je tehnologija črno-belo dobra ali slaba. Naša 'neprekinjena' uporaba interneta je tesno povezana s tem, kako se obnašamo, živimo, razmišljamo, kaj delamo.
Internet spreminja naše možgane, jezik, odnose in vrednote.
Za primer vzemimo nepotrpežljivost in branje. Odkar smo vajeni večopravilnosti, smo bolj nestrpni, odkar so nam vsi odgovori ponujeni z nekaj kliki na Googlu, se malo komu ljubi odpreti zaprašene enciklopedije v kotu knjižnih polic, znanje pa se nam zdi zaman kopičiti v lastnih glavah.
Družbeni mediji spreminjajo našo komunikacijo, ki jo zdaj lahko nadziramo in izboljšamo (denimo nekaj ur ne odgovorimo na sporočilo, imamo več časa za premislek in popravke).
Mnenja lahko zastopamo anonimno, kar lahko zmanjša samozavedanje, hkrati pa povečuje konformnost. Vsebino ustvarjamo kolektivno, težave vsakdanjika pa nam rešujejo brezplačne aplikacije. Vse, kar počnemo, je dokumentirano, arhivirano in izsledljivo, spreminja pa se tudi dojemanje časa in prostora, saj je internet na voljo vedno in povsod.
Z vsemi pozitivnimi posodobitvami, ki jih v naša življenja prinaša internet, pa nam je tehnologija počasi in previdno odvzela zasebnost, ki jo lahko zavarujemo samo tako, da se skrijemo v luknjo nekje na Samoi. Internet je namreč panoptikon. Podatke o nas lahko izbrska vsak, še posebno bazo podatkov o nas pa hranijo podjetja in spletne strani, ki smo jim jih zaupali.
Že samo Google, na primer, ki mu tako radi zaupamo, skrbi za premišljeno postavitev svojih zadetkov. Ti so vse prej kot naključni. Na vrhu najdemo označene plačane zadetke, za njimi se vrstijo najbolj relevantni zadetki našega iskalnega niza, ki so povezani z vso zgodovino našega brskanja in profila, ki si ga je o nas ustvaril Google. Ja, Google bere tvojo e-pošto.
Veliko protislovje pa je ravno to, da se pomanjkanja zasebnosti na spletu vsi dobro zavedamo, vendar nas to še vedno ne ustavi pred tem, da bi za nagradno igro, pri kateri lahko zadenemo set kuhinjskih krp, podjetju zaupali več podatkov, kot jih o nas hrani vlada.
Verjetno nas pred tem nekoliko srhljivim dejstvom še najbolje brani zatiskanje oči v smislu: "Saj nimam ničesar skrivati. To vendar počnejo vsi."
Nekateri trdijo, da nas internet poneumlja, spet drugi mislijo drugače. Obstajajo teorije, da smo zaradi njega manj družabni, vendar pa bi morali pomen druženja v današnjem času že zdavnaj spremeniti.
Ne bom rekla, da internet ni dober ali slab, ampak da je spremenil svet in ga še naprej spreminja.
Pomembno je, da ga znamo upravljati, ločiti realnost od virtualnosti, dobro vedeti, kako deluje, in iz njega potegniti samo najbolje. Spomnimo se računalniških pionirjev, ki so internet dojemali kot nekonformni svet, ki mu vladajo strast, ustvarjalnost, inovacije in svoboda informacij.
Svet, v katerem ni bilo prostora za človeški pohlep in ambicije. Predvsem pa se pustimo presenetiti, ker smo še vedno v prvih minutah prvega dne razvoja te veličastne tehnologije.
Napisala: Anamarija Lukovac