A najprej moram preživeti noč ... Ker živim v Šiški v bloku, kjer ni garaže in tudi ne atrija, sem bila motor prisiljena pustiti na pločniku.
2. Dan: Torek, dan za prvo ogrevalno uro, rešitev iz rokava
Nad Jesenkovo se je tega dne zvečer, ko sem bila že namenjena do službene garaže, zgrnila nevihta apokaliptičnih razsežnosti. Ne le, da je lilo kot iz škafa, tudi bliskalo se je in grmelo. In ni bila samo ploha, po tistem je lilo vse do treh zjutraj.
Dragi mi je svetoval, naj skozi okno speljem vrv in en konec zavežem na motor, drug pa na svojo nogo. Nisem našla tako dolge vrvi, zato pa sem Schatzija pokrila in me je počakal. Ja, saj res, z inštruktorjem sva zmenjena za ogrevalno uro, da dobim nazaj občutek. Grif, kot bi rekel on.
Vozim za njegovo Hondo in ubiram njegove linije. Spomnim se pravila pogleda in motor gre končno v zavoj.
"Kjer so tvoji strahovi, tam je tvoj potencial," mi je nekoč rekel mojster. Itak! Pa ne misli, da bom šla zdaj na reli Dakar! Danes sem šla do Velikih Lašč in nazaj, brusila kolena na krasnih dolgih ovinkih v tistem koncu in že skoraj uživala. Enovajni motocikel s 310-kubičnim agregatom ni bav bav, odpušča napake in me že vabi na makadam. Jutri!
(se nadaljuje ...)
Tina Torelli
Fotografije: Helena Kermelj
Preberi še: "Pridne punce pridejo v nebesa, motoristke pa vsepovsod." (#motoristkindnevnik št. 1)
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc
