Tale kolumna je za norce. Za tiste, ki so izobčeni iz družbe, za tiste, ki delajo težave, za kroge v svetu kvadratov. Za tiste, ki na svet gledajo drugače. Ne marajo pravil in nimajo nobenega spoštovanja do statusa quo.
Vse, kar sem si kadarkoli želela biti, je biti drugačna. Drugačna od vseh, ki jih poznam, drugačna od večine. Drugačna od tega, kar je normalno in običajno in takšno, kakršno mora biti. Verjela sem, da lahko spreminjam svet samo s tem, da sem to, kar sem.
Še vedno verjamem, da je moje poslanstvo spremeniti svet na bolje, pa čeprav samo za odtenek. Mogoče sem nora, zmešana, z glavo v oblakih ...
A povejte mi, kdo lahko spremeni svet, če ne tisti, ki verjame v to?
Po mojem mnenju obstajata dva svetova. Oba sta lepa in oba sta težka. Svet, v katerem smo večino časa, in tisti, v katerega zaidemo, ko nas nekaj predrami iz tega, v katerem kot zombiji sledimo dnevnim ritualom in uhojenim potem 200 generacij pred nami. In potem nas spet potegne nazaj in pozabimo na razodetje sveta, v katerega si neizmerno želimo.
Se ti je že kdaj zgodilo kaj takšnega? Ko si se začela spraševati, zakaj ljudje, če smo dobre volje, ne plešemo in pojemo na pločnikih, zakaj se ne zaderemo NE!, ko nas nekaj grozno moti?
Zakaj hodimo v službe, kjer vsak dan presedimo osem ur našega dneva, namesto da bi delali, kar nas veseli, morda lazili po afriških gozdovih ali se kopali v snegu?
Ker si ne upamo in ker ni veliko ljudi, ki nam bi lahko bili za vzor. Ker nismo svobodni in nikoli nismo bili. Včasih se srečamo s svobodo in se zaljubimo vanjo.
Si ne bi želeli tam ostati za vedno? Jack Kerouac, pisatelj beatniške generacije, je zapisal: "Edini ljudje zame so norci. Tisti, ki si noro želijo živeti, ki si noro želijo govoriti, ki si noro želijo biti rešeni. Tisti, ki hrepenijo po vsem hkrati. Tisti, ki se nikoli ne pritožujejo in ne govorijo izrabljenih stvari."
Če pogledamo tako, so samo nori ljudje zares svobodni. Zakaj si torej ne bi želeli biti vsaj malo nori?
Malo drugačni od vseh drugih. Čudovito zmešani na svoj lasten način. Kako postati svoboden do mere, do katere nam je dovoljeno?
Treba je odpreti duha. Biti pripravljen na vse, odpustiti in dopuščati, se smejati in ne skrbeti. Ne skrbeti, kaj se lahko zgodi in kaj si bodo mislili drugi. Odplačati dolgove in sprejeti odgovornost. Samemu sebi je treba pustiti biti drugačen.
Treba je ločiti svobodo od nesvobode in za vsako ceno hrepeneti po prvi, pa čeprav je pot do nje včasih težka.
Svoboda je za vsakogar drugačna, moja je drugačna od tvoje, zato točnega recepta ni. Ko osmisliš svojo in najdeš ovire na poti do nje, veš, kje moraš začeti, česa se moraš rešiti in kaj moraš storiti. Edino, kar te loči od sreče in svobode, si ti.
"Ja, ampak kaj pa šola, služba, starši in prijatelji, kavarna čez cesto?" Povsem običajne ovire. Vprašanje je, kako močno si želiš svobode.
Vse to lahko pustiš, mar ne? Če v danem trenutku nisi srečna in še kar vztrajaš v njem iz neznanega razloga, se predrami.
Časa nimaš na pretek, zbeži iz situacije, ki te ne osrečuje, pa čeprav je cena visoka.
Nič ni namreč vredno toliko kot iskren nasmeh na tvojem obrazu in čaroben občutek ljubezni do življenja.
Pa čeprav te bodo drugi imeli za noro, ker boš študij pustila tik pred koncem, ker boš otroka obdržala kljub najstniškim letom, ker si boš nehala briti noge, se preselila v Bangladeš ali karkoli drugega.
Če tako čutiš, stori to. Podpiram te v tem, čemur nekateri pravijo slabe odločitve. A le pod pogojem, da odločitve izvirajo iz poguma, in ne iz strahu. Nori in drugačni. Lahko jih hvalimo, citiramo, se ne strinjamo z njimi, jih poveličujemo ali zaničujemo ...
Le ignorirati jih ne smemo. Ker stvari spreminjajo. Izumljajo, sanjajo, zdravijo, raziskujejo, ustvarjajo in navdihujejo. Človeško vrsto potiskajo dalje. Medtem ko nekateri nanje gledajo kot na norce, jaz vidim genije. Kajti ljudje, ki so dovolj nori, da mislijo, da lahko spremenijo svet, so tisti, ki ga.
Napisala: Anamarija Lukovac
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc