Slabo vodstvo, uničujoče govorice, pomanjkanje hvaležnosti, skrhano zaupanje – vseeno je, kaj ustvarja toksično delovno okolje, saj so posledice na koncu običajno vedno enake: zaposleni so vedno bolj odsotni, storilnost upada, ljudje hitro zapustijo podjetje, tisti, ki ostanejo, pa so pod vedno večjim pritiskom. In vsak dan jim je muka zlesti iz postelje in se podati v pisarno. Bodi pozorna na teh 6 znakov, ki namigujejo, da si se morda znašla v nezdravem delovnem okolju.
#1 Med razgovorom ne postavljajo pomembnih vprašanj
Sediš na razgovoru, dlani se ti potijo, v mislih ti odzvanjajo nešteti nasveti, kako tole izpeljati, ne da bi odkrili, da v resnici morda le nisi tako kvalificirana, kot si se bahala v življenjepisu, potem pa začutiš, da stvari v bistvu ne tečejo tako, kot bi morale. Da oseba, ki vodi razgovor, ne kaže kaj dosti zanimanja, da bi odkrila, kdo v resnici si, kaj počneš v življenju in kaj te motivira. To je zelo jasen znak, da imaš morda pred seboj tipičen primer toksičnega delodajalca, ki te bo – tudi če ta žalostni razgovor uspe – zelo verjetno vselej obravnaval kot orodje, in ne kot osebo. Če imaš na delovnem mestu rada zastavljeno normo in te ne moti, če te šef ves čas kliče Mojca, čeprav ti je ime Saša, potem tole morda celo ni najslabša situacija zate – v nasprotnem primeru pa se čim prej poslovi.
#2 Več kritike kot pohval
Drži, da podjetje, kjer se na napake ne opozarja, ker se nikogar ne želi užaliti, verjetno nima svetle prihodnosti, vseeno pa bodi pozorna na delovna okolja, kjer je kritike več, kot se zdi nujno. Če zaposleni otrpnejo vsakič, ko se šef samo približa pisarni, je nekaj zelo narobe. Vsakič, ko se nadrejeni pokaže, ne sme biti 99 % verjetnosti, da bo sledila salva kritik, pritoževanj in obsojanj. To lahko opaziš že zelo hitro – takoj po razgovoru, če dobiš priložnost, da ti razkažejo prostore. Bodi pozorna na reakcije zaposlenih, ko boš korakala mimo njihovih pisarn ali miz. So videti kot prestrašeni šolarčki, ki pričakujejo, da jih bo učiteljica zdaj zdaj poklicala pred tablo, oni pa nimajo narejene domače naloge?
#3 Nadure so spregledane
Na razgovoru se marsikdo ne upa vprašati, kako so nadure kompenzirane, zaradi bojazni, da bi to pustilo slab vtis. Kot da pričakovanje plačanih nadur namiguje na pohlep. Skromnost lepa čednost in te zadeve, kajne? Pa saj niti ni nujno, da pri morebitnih nadurah dobiš povsem konkretno finančno rešitev (čeprav bi bilo prav), a sodobna narava dela marsikje niti ne deluje več po tipičnem delovnem urniku. A če delaš veliko, je prav, da je to upoštevano. Da je cenjeno. In ko je le mogoče, tudi nagrajeno. Zato se ne boj vprašati, kako je določen urnik dela in kako se obravnavajo situacije, ko je treba ta urnik podaljšati. Če si morebiti že zasidrana na delovno mesto, premisli, kako nadrejeni cenijo, obravnavajo in potencialno nagradijo tvoje požrtvovalno delo prek nujnega urnika – če se delajo, kot da nadur ne opravljaš, čeprav jih, si zaslužijo etiketo toksičnosti.
#4 Nadzor namesto zaupanja
Najboljša poslovna kultura je v podjetjih, kjer imajo zaposleni veliko svobode, da s svojo odgovornostjo delajo po svoje in se na podlagi tega potem tudi razvijajo in izboljšujejo. A svoboda pomeni, da morajo nadrejeni zaupati, da bodo zaposleni brez strogega nadzora opravili vse, kar je treba opraviti. Ker je to po svoje zelo zahtevno pričakovanje, se v številnih podjetjih zgodi, da nadzor in mikro-upravljanje, kjer se nadrejeni vtikajo v vsako malenkost, postanejo običajni način obratovanja.
Močnega nadzora v podjetju zelo verjetno ne boš opazila že na razgovoru, je pa dober indikator stanja, kako se zaposleni vedejo v prisotnosti šefa. Če se pogovarjajo o zasebnih stvareh, tudi ko je prisoten nadrejeni, potem pomeni, da jim je prepuščena odgovornost, da sami presodijo, kdaj je klepet o zasebnih zadevah primeren.
#5 Pomanjkanje povezanosti med zaposlenimi
Toksično delovno okolje vedno vpliva na odnose med zaposlenimi. Bolj je okolje toksično, bolj se odnosi razkrojijo in ustvarijo se zaprte skupine, kar potem še nadalje načenja timsko povezanost v podjetju. Posledično se ustvari neprijetna delovna atmosfera, ki se kaže v apatičnosti in celo slabi volji zaposlenih, sploh kadar so primorani komunicirati ali sodelovati s sodelavci iz druge zaprte skupine. Kot da vsakdo vleče na svojo stran, pa čeprav na koncu vsi delajo za isto podjetje. Strokovnjaki ob tem še opozarjajo, da takšna atmosfera skorajda praviloma vodi do točke, ko zaposleni izgubijo identifikacijo s podjetjem, kar seveda negativno vpliva na storilnost in zaupanje.
#6 Šibka vez šefa z zaposlenimi
Kaj se zgodi, ko je šef v bližini zaposlenih? So tiho kot miške? To je lahko znak, da zaposleni si ne upajo govoriti v prisotnosti nadrejenega ali pa ne želijo, da šef sliši, o čem se pogovarjajo. Ta večplastna težava odraža predvsem načeto ali celo neobstoječo vez med šefom in zaposlenimi, kar seveda ne more voditi drugam kot v vse bolj toksično okolje, kjer ni spoštovanja, razumevanja in iskrenega 'feedbacka'. Bodi pozorna, kako naravna in pristna je povezava med zaposlenimi in šefom. Ga lahko kadarkoli vprašajo za nasvet, lahko brez strahu podajo komentarje, je šef odprt za predloge in prilagoditve?
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
