Kolumna Nike Urbas: 'Blizu svojih nohtov že leta nisem spustila nobenega, in TO je razlog'

Nekaj malega o tem, zakaj ne hodim v lepotne salone in raje prisegam na domačo nego. In ne, #ostanidoma nima s tem nobene veze.

Kolumna Nike Urbas: 'Blizu svojih nohtov že leta nisem spustila nobenega, in TO je razlog' (foto: Osebni Arhiv) Osebni Arhiv
13. 11. 2020

Nočem se hvaliti, ampak moje lepotne veščine so kar razvejane. Znam marsikaj. Kaj znam, obvladam! Lahko bi jih začela naštevati, vendar se bojim, da bo vse skupaj izpadlo kot ponesrečeno sestavljen letak lokalnega kozmetičnega salona.

Takšnega, ki poleg čiščenja obraznih por ponuja tudi manikiro, barvanje las in (če se z lastnico salona res dobro ujameš) še striženje lasnih konic.

Zato naj ostanem pri podatku, da v svoji domači kopalnici dokaj uspešno izvajam vse našteto. Vsaj glede na to, da mi je celo moj frizer pred nedavnim priznal, da bi me, v primeru katastrofe, o moji ponesrečeni barvi las verjetno opozoril prek Instagrama.

Na nekaj podobnega me je pred časom opomnil tudi moj zobni higienik. Ta na Instagramu budno opazuje belino mojih zob in pri tem pazi, da me med domačim beljenjem ne bi preveč zaneslo. Beri: neonska belina, ki se vidi v temi.

Predstavljam si, da sem pod podobnim insta-drobnogledom tudi pri vizažistih. Le pri manikerjih ne, saj blizu svojih nohtov že leta ne spustim nikogar. Precej posesivno, vem, ampak dotaknem se jih lahko le sama. Imam tudi malce svojstven okus za lake, zato tudi o izbiri barve ne razpravljam. Pač, diva (sarkazem, draga).

Rada se negujem izključno pod svojo taktirko in ne zahajam v kozmetične salone na urejanje nohtov ali barvanje las. Dvakrat letno grem na striženje konic, čeprav sem se med obdobjem karantene brez zadržkov postrigla kar sama. Kaj bi komplicirala, lasje tako ali tako rastejo!

Tega ne počnem zato, ker bi imela s saloni slabe izkušnje. Zato naj kar takoj razčistim: saloni, super ste. Nič proti vam! Všeč mi je razvejanost kozmetičnih uslug in to, da si ženske vzamemo čas zase.

Moj razlog ni finančne narave, pa tudi z nepoznavanjem trga nima opraviti. Poznam večino salonov in sem seznanjena z njihovo ponudbo. Nemalokrat me o tem obvestijo prek prijaznih povabil, da v zameno za objave preizkusim njihove najnovejše storitve. Priznam, da mi je velikokrat kar malce hudo, ko jih zavrnem.

Razlog, da ostajam pri domači negi, je preprost občutek zadovoljstva. Ta me prevzame vsakič, ko nekaj ustvarim. Velikokrat slišimo, kako lepo je, če si zase vzamemo čas.

Sama pa menim, da je še lepše, če tisti čas namenimo ustvarjanju. Nekaterim veliko pomeni, da nedeljsko popoldne preživijo zatopljene v pripravo slastnega biskvita. Spet druge se navdušujejo nad presajanjem lončnic. Jaz pa doživljam vznesenost med mešanjem obraznih mask. To se mi zdi sila imenitno.

Rada se dotikam svojega obraza, ga preučujem ter sproti ugotavljam, kaj se na njem dogaja. Lahko bi rekla, da imam svoje gube dobro preučene. Enako velja za telo.

To, da se tako analitično lotevam lastnega videza, mi omogoča, da sem z njim ves čas v sozvočju. In kar je najpomembneje, ne bojim se ga. Ni me strah svojega odseva v ogledalu in se videti takšne, kot resnično sem. Brez pudrov, maskare in po možnosti na dan, ko nič ne štima.

Vključno z mojo kožo. Takrat nikoli panično ne pograbim telefona, kličem kozmetičark in obupujem. Vem namreč, da se lahko zanesem nase, ker znam.

Zato naj bo ta kolumna hkrati povabilo, da se 'druživa' tudi v prihodnjih številkah, kjer bom med drugim razkrila vrsto lepotnih in modnih trikov, za katere ne boš potrebovala čarovniškega kotla, temveč le nekaj časa, potrpljenja in ljubezni do sebe.

Besedilo: Nika Urbas,

Fotografije: Osebni Arhiv

Kolumna Izraža Osebno Mnenje Kolumnistke In Ne Odraža Nujno Stališča Uredništva.