Ko sem bila najstnica, so svetu slavnih vladali tabloidi. Zvezdnice tistega časa – Mischa Barton, Sienna Miller, Lindsay Lohan, Britney Spears – v boju z njimi niso imele nobene možnosti.
Nikoli nisi bila dovolj suha, dovolj lepa, dovolj zapeljiva (a paziti si morala, da ne preveč!). Imperativ suhosti in privlačnosti ni veljal le v svetu slavnih – veljal je povsod. Suhe, ljubke punce so imele več prijateljev, pozneje več pozornosti fantov. Če si bila debela, se je učiteljica na šolski predstavi obregnila ob tvoje prekratko krilo, ki je razkrivalo zalita bedra, in ti prijazno svetovala, da bi za malico lahko pojedla malo manj, fantje so se pri igri 'flaša resnice' bali, da bi morali poljubiti prav tebe.
Suhost je bila za najstniško dekle ultimativna nagrada. Brez tega si se morala na drugih področjih toliko bolj truditi. Hujšale smo obsesivno. Že kot najstnice smo pile odvajala, izvajale dvomljive, nezdrave diete – dneve preživele na javorjevem sirupu, jabolkih ali postu, dokler se nam niso tresle roke. Na neki točki sem bila tako shirana, da je prijateljica zajokala, ko me je objela. A edini razlog, da nisem zabredla še globlje, je bil ta, da se pozneje, že na fakulteti, zaradi pomanjkanja hranil nisem mogla več osredotočiti na študij in stvari, ki so me res zanimale.
Ko se je z začetkom dobe JazTudi začelo malo bolj govoriti o ponižujoči, seksistični obravnavi žensk, ko smo se počasi premikali na pozitiven odnos do telesa (body-positivity gibanje) in vključenost vseh telesnih tipov, ras, oblik, me je preplavilo neznansko olajšanje. Končno, sem pomislila, končno gredo stvari v pravo smer. Mladim ženskam med odraščanjem ne bo več treba trpeti tega, kar smo trpele me. Ampak potem se je pojavil ozempic in vse se je ponovilo.
Dandanes je jasno: nismo se premaknili nikamor. Skoraj vse zvezdnice, ki so bile še pred nekaj leti glasne zagovornice sprejemanja vseh tipov postav, so danes shujšane do neprepoznavnosti. Vsa govoranca o tem, da je lepota v raznolikosti, se je izkazala za prazne besede, za hinavščino. Z dostopom do 'čudežnega zdravila' smo ustvarili družbeno klimo, v kateri spet velja le eno pravilo: suhost je edina sprejemljiva možnost.
To je svet, v katerem zdaj ne paparaci, temveč kar množica na družbenih omrežjih zmerja eno najlepših žensk na svetu, Sydney Sweeney, ker v kopalkah ni videti natanko tako, kot so pričakovali (čeprav trenira za vlogo boksarke). Svet, v katerem se je brez najmanjšega pomisleka vrnila modna revija Victoria's Secret, čeprav smo pred leti verjeli, da je njen ideal lepote mrtev. Pa ni – samo nekaj močnejših, transspolnih in starejših manekenk so dodali, da ostanejo politično korektni. Vse ostalo? Enako kot na prelomu tisočletja: nerealno suhe ženske, ki po modni brvi paradirajo z angelskimi krili in popolno izklesanimi trebuhi; podoba, ki je v vsakdanjem življenju za večino žensk nedosegljiva. A najstnice bodo spet pomislile, da jih od tega loči le teden izpuščanja obrokov, in živele na kavi, limoninem soku in cigaretah.
O tem ponovno razmišljam, ko gledam primerjavo lanske in letošnje fotografije Selene Gomez, ki je zadnje dni tarča obrekovanj zaradi velikega števila kilogramov, ki jih je izgubila v kratkem času. Selena ima lupus, bolezen, ki med drugim vpliva tudi na nihanje telesne teže, vendar je javnost, z izjemo njenih oboževalcev, do nje kljub temu neizprosna. Ko se je lani močno zredila, so ji številni dežurni komentatorji na družbenih omrežjih prijazno namignili, da je pa res čas za ozempic. "Kaj se je zgodilo? Nekoč je bila res huda" in "kakšen kit je postala", so pisali. Zdaj se je na Oskarjih pojavila suhcena kot že dolgo ne, povsem podobna svoji stari podobi. Mislite, da so zadovoljni? Še zdaleč ne. "Boljša je bila z oblinami", pravijo, pa "Suho ni vedno dobro" in "Očitno se je vseeno uklonila in šla na ozempic. Patetično."
Vse to smo že videli, vse to že poznamo. Ravno zaradi tega, draga bralka, je še toliko pomembnejše, da se ogradimo od socialnih medijev, od nerealnih podob, ter moč in lepoto poiščemo v sebi. Vem, lažje reči kot storiti. In tudi lažje govorim to v tridesetih, ko sem preživela že nešteto obdobij nezadovoljstva s svojim telesom in sem šele zdaj na točki, ko se sprejemam takšno, kot sem: ker če se ne bom zdaj, se ne bom nikoli. Film Substanca, eden od favoritov letošnjih Oskarjev, ki na koncu sicer ni slavil, je brutalno pokazal, kam vodi ta obsesija z lepoto, mladostjo in suhostjo. Družba ti nikoli ne bo dovolila, da si dovolj. Zato bodi dovolj vsaj sama sebi.
