Zakaj v življenju nekaterim uspeva, drugim pa ne?

Pa to zares drži?

Paul Tough je podpisal nadvse provokativno knjigo Zakaj nekaterim otrokom uspeva, v kateri zagovarja idejo, da je značaj - in ne intelekt - ključen za uspeh. Trdi skratka, da imajo najpomembnejše lastnosti pri človekovem uspehu več opraviti z značajem - s spretnostmi, kot so vztrajnost, radovednost, vestnost, optimizem in samoobvladovanje.

Knjiga Zakaj nekaterim otrokom uspeva je praktično hipno postala prava mednarodna uspešnica, samo v ZDA so tako prodali več kot pol milijona izvodov. Še več. Za svojo si jo je vzela nova generacija raziskovalcev in učiteljev, ki so prvič uporabljali orodja znanosti za odstiranje skrivnosti značaja.

V čem se pristop, o katerem v svoji knjigi piše novopečeni očka in novinar, Paul Tough, razlikuje od trenutno uveljavljenega in preferiranega?

V marsičem, predvsem ...

Vzpon in vladavina kognitivne teorije

Današnji otroci odraščajo v kulturi, ki je prežeta z idejo, ki bi jo lahko poimenovali kognitivna teorija.

• "Gre za prepričanje, ki je redko izraženo na glas, a je kljub temu razširjeno: da je danes uspeh bolj kot od česarkoli drugega odvisen od kognitivnih spretnosti - od inteligence, ki jo je mogoče meriti z inteligenčnim količnikom in med drugim obsega tudi sposobnost za prepoznavanje črk in besed, računanje, prepoznavanje vzorcev - in da je najboljši način za razvijanje teh spretnosti, da jih otroci čim več vadijo, in to čim bolj zgodaj."

Zanimivo pa je to, da je ta vsesplošno sprejeta teorija v resnici še razmeroma nova iznajdba, njen vzpon pa se je dejansko pričel z letom 1994, ko je ustanova Carnegie Corporation objavila Izhodišča: kako zadovoljiti potrebe najmlajših otrok. Dotično poročilo je dejansko sprožilo precejšnjo paniko, češ da so prva tri leta v kognitivnem razvoju otroka ključna, zato so starši - med drugim - naravnost drveli v trgovine pokupiti za več milijard dolarjev knjig, posebnih igral, videov in devedejev za male Einsteine, psihologi in sociologi pa so hiteli z iskanjem dokazov o tem, kako je slabši šolski uspeh revnih otrok zagotovo povezan s pomanjkanjem verbalne in matematične spodbude doma in v šoli.

Vse močnejše povezovanje znanstvenikov in pedagogov pa je vendarle naplavila tudi alternativno idejo, ki se zadnja leta nadvse hitro širi v učilnice, na klinike, v laboratorije in predavalnice širom sveta. Središče te nove interdisciplinarne mreže je - kako zanimivo - kar klasični akademski intelektualec, z debelimi očali in vrtoglavim inteligenčnim količnikom, James Heckman, ekonomist s Čikaške univerze.

Heckman je v eni od svojih študij šolskih uspešnosti prišel do spoznanja, da v enačbi manjkajo psihološke lastnosti, ki so dijakom omogočale dokončati srednjo šolo.

• "Pokazalo se je, da so te lastnosti - sposobnost, da vztrajajo pri dolgočasni nalogi, za katero pogosto niso nagrajeni; sposobnost za to, da zadovoljitev želje preložijo na pozneje; sposobnost za to, da načrt izkoristijo do konca - dragocene tudi na kolidžu, na delovnem mestu in na sploh v življenju," še piše Paul Tough.

Čas je za nekognitiven pristop!

Paul Tough v svoji knjigi opiše prizadevanja nove ideje, ki se trudi poiskati odgovore na nekaj od največjih skrivnosti življenja:

• Kdo postane uspešen in komu spodleti?

• Zakaj nekaterim otrokom uspeva, drugi pa se izgubijo?

• In kaj lahko vsak izmed nas naredi, da bi konkretnega otroka - ali celotno generacijo otrok - preusmeril s poti, ki vodi v poraz, na pot, ki vodi k uspehu?

Avtor knjige, ki je polna nazornih primerov ameriškega učnega sistema, izsledkov raziskav in njih primerjav, svojo knjigo sklene z naslednjo opazko lastne življenjske uspešnosti:

• "... veliko raziskovalcev, o katerih pišem v knjigi - od Jamesa Heckmana in Angele Duckworth do Melisse Roderick in avtorjev knjige Preteči ciljno črto -, opustitev študija na srednji šoli ali kolidžu razume kot simptom podpovprečne nekognitivne sposobnosti: premalo srčnosti, premalo vztrajnosti, slaba sposobnost za načrtovanje. In mislim, da mi je res manjkalo teh pomembnih spretnosti, ko sem se odločil, da kolidž obesim na klin. Vendar pa sem zaradi zbiranja gradiva za knjigo ugotovil tudi, da je možno na mojo odločitev pogledati bolj prizanesljivo."

Prav ta njegova spoznanja, so ga usmerila v pravo smer pri sinu, katerega oče je postal nedavno tega:

• "Ko se je rodil Ellington, sem bil kot večina zaskrbljenih staršev pod vplivom kognitivne teorije - skrbelo me je, da bo v življenju neuspešen, če ne bom že v porodnišnico prinesel slikovnih kartic, ki spodbujajo razvoj možganov, in zgoščenk z Mozartovo glasbo, potem pa ga bombardiral z njimi, dokler ne bo dobil brezhibne ocene na testu za vpis v vrtec."

Na srečo je do takrat prav zaradi dela s svojo knjigo že vedel, da se najpomembnejših spretnosti, ki naj bi si jih njegov sin pridobil v prvih treh letih, ni mogoče naučiti s slikovnimi karticami. A kako to potem naredimo?

Tolažba, objem in pogovor v trenutkih stiske

• "Brez čarovniških trikov. Predvsem ga moramo čim bolj zavarovati pred hudo travmo in kroničnim stresom, še pomembneje pa je, da mu zagotovimo varen, ljubeč odnos z vsaj enim od staršev, po možnosti pa z obema. To ni vsa skrivnost uspeha, vendar pa resnično zelo pripomore k njemu."

Ko pa je bil Ellington že nekoliko starejši, sta kot starša ugotovila isto, kot številni starši pred njima:

• "Potreboval je tudi disciplino, pravila, meje; nekoga, ki reče ne. Bolj kot karkoli drugega pa je potreboval težave, ki bi jim bil kos, priložnost, da pade na tla in se brez pomoči drugih spet postavi na noge."

Prav ideja - kako pomembno se je naučiti obvladati neuspehe in se na podlagi njih učiti - je po avtorjevem mnenju rdeča nit njegove knjige.

Priročamo v branje

Paul Tough, Zakaj nekaterim otrokom uspeva

Mednarodna uspešnica s področja vzgoje, ki med drugim argumentirano razjasni, katere so tiste značajske lastnosti, ki dajejo dobre predikcije uspeha, in zakaj je temu tako. Seznam teh lastnosti je v resnici nadvse dolg, a ga je moč zreducirati tudi na naslednjih ključnih sedem odlik (po Levin, Randolph & Peterson), ki so: srčnost, samoobvladovanje, zagnanost, socialna inteligenca, hvaležnost, optimizem in radovednost.

Knjiga je v slovenskem prevodu pred dnevi izšla tudi v obliki žepne knjige.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ