Vzemite denar in zbežite

Ali ste že kdaj pomislile, da bi si privoščile enoletni oddih? Da, prav ste prebrale. Leto dni brez službe, ko bi počele predvsem tisto, kar si želite. Pravica do tako imenovanega “sobotnega” dopusta (izraz prihaja od hebrejskega sabbáth – počitek; judovska sobota, ki je v starem testamentu pomenila dan za počitek) ali enoletnega neplačanega dopusta nastopi po najmanj petih oziroma šestih letih službovanja pri istem podjetju, pač odvisno od posamezne države.

Ko smo povprašali po naših podjetjih, so bili (večinoma) precej začudeni in so povedali, da za kaj podobnega še niso slišali. Vendar pa v slogu “nikoli ne reci, nikoli”, mogoče smemo upati, da se bo kaj podobnega kdaj pojavilo tudi pri nas. Navsezadnje so k nam z Zahoda prišle že mnoge stvari …

Ni več plače, samo prostost

Skušnjava se običajno pojavi okrog tridesetega leta po že nekaj letih dela, vendar je v vas še vedno velika želja po okušanju novega. To je odličen način za pozitiven zasuk v življenju. Zmanjšuje napetost, širi obzorje in človeka duševno izpopolnjuje. Tako kot se je zgodilo 28-letni Kanadčanki, ki je dobra tri leta od jutra do večera tičala v pisarnici (brez dnevne svetlobe) neke majhne družbe za informatiko. Nič čudnega, da si je zaželela malce zadihati.

Direktorja je zaprosila za odmor in se odpravila na popotovanje po Latinski Ameriki. Tam je končno spoznala, kakšno vlogo ima v njenem življenju delo oziroma služba. Seveda pa vsi ne iščejo dogodivščin. Za tiste, ki želijo povečati svojo ceno na trgu dela, je sobotni dopust soznačnica za M.B.A. (Master in Business Administration).

31- letni menedžer iz velikega mednarodnega podjetja za finančno svetovanje se dveh let, ki jih je preživel na newyorški univerzi Columbia (šolanje mu je plačalo podjetje), spominja kot najlepših let v svojem življenju, čeprav je šlo vse prej kot za počitnice. V francoski banki Société Générale je trenutno na takšnem dopustu šestdeset uslužbencev.

V ZDA pa podjetja, ki so v težavah, svoje zaposlene celo vzpodbujajo, naj si vzamejo leto dni in počnejo tisto, kar si želijo. Seveda pa jim je po vrnitvi delovno mesto zagotovljeno. Za leto dni neplačanega dopusta se človek ne odloči zato, ker mu je šef naložil težko nalogo, ali pa zato, ker ni dobil obljubljenega povišanja plače.

Odpotuje pač zato, ker si je to že od nekdaj želel. V letu dni odsotnosti si lahko človek nabere veliko izkušenj in hkrati napolni baterije. Ali pa se pripravi na začetek nove kariere. Tisti, ki so si izkušnjo privoščili, pravijo, da je treba imeti tehten razlog, biti precej prilagodljiv in (načeloma) ne imeti družinskih obveznosti. Seveda pa je nujen dober načrt.

Kaj morate storiti poprej

Čisto na začetku se zastavlja cel kup vprašanj. Kako urediti redne mesečne prilive denarja, saj ne moreš vsega potrebnega denarja preprosto odnesti s seboj, kako še naprej plačevati pokojninsko in druga zavarovanja, kako urediti glede prejemanja pošte itd.? Vendar je odločitev že padla.

Čeprav še vedno delate v svojem podjetju, ste v mislih že drugje. Z načrti je treba seznaniti šefa, ponekod dva, tri, ponekod pa vsaj šest mesecev pred načrtovanim odhodom. Seveda pa je treba povedati, da tovrstni dopust zaenkrat še ni absolutna pravica in ga predpostavljeni lahko zaradi notranje organizacije dela lahko zavrne ali pa preloži.

Preden se poslovite

Kot že rečeno, gre za neplačani dopust. Če vaš tekoči račun neprestano kaže negativni predznak, lahko na enoletni dopust kar pozabite. Odpotovati je mogoče le, če ste vnaprej dovolj privarčevale. Tudi glede stanovanja se da urediti.

Če je le-to najeto, ga je mogoče vrniti, lastniško stanovanje pa oddati. Na banki morate pustiti nekaj denarja, saj človek po vrnitvi pač potrebuje gotovino, plačo pa dobite šele čez mesec dni. Ker je za odhod v nekatere države obvezno cepljenje, je treba za to poskrbeti vsaj šest tednov pred odhodom.

Grem, toda vrnila se bom

Kjer se enoletni neplačani dopust še ni povsem uveljavil, na tovrstne dopustnike gledajo precej nejeverno, tudi z zavistjo. Zgodi se tudi, da je ob vrnitvi staro delovno mesto zasedeno. Da bi se tovrstnim grdim presenečenjem izognile, morate sodelavce in nadrejenie pripraviti na dejstvo, da se imate na vsak način namen vrniti.

31-letna ekonomistka je že osmo leto delala v mednarodnem oddelku velike francoske banke Société Générale in veliko potovala po Aziji in vzhodni Evropi. Ko je njen prijatelj izvedel, da ga bo podjetje poslalo za dve leti v Nemčijo, je tudi ona zaslutila svojo priložnost. Bila je na vrhuncu kariere in je vodstvo zaprosila za leto dni neplačanega dopusta.

Čeprav se nadrejeni pogosto težko ločijo od svojih zaposlenih, je nihče ni oviral. Nekaj mesecev prej je začela pospešeno varčevati, oddala je stanovanje in se preselila k prijateljici. Vpisala se je tudi v tečaj nemščine. Po začetnem navdušenju ob prihodu v Berlin se je po dveh tednih zna- šla v vsakdanjem življenju. Ker je slabo govorila nemško, je imela pri sporazumevanju velike težave in cele dneve je bila sama.

Resda sta s partnerjem hodila na večerje k prijateljem, vendar je bila le partnerka, ki je pustila vse, da bi se pridružila svojemu moškemu. Nato se je vpisala v tečaj nemščine, popoldan pa je hodila na oglede mesta. Čeprav svoje odločitve ni prav nič obžalovala, ji je bilo malce težko, ker naenkrat ni več služila denarja.

Začela si je iskati delo v Berlinu in v soglasju s kadrovsko službo svoje banke vzela še leto dni tako imenovane “pripravljenosti”, brez nadomestila. O tem odločajo od primera do primera, vendar je vse odvisno od položaja pred odhodom. Našla je delo v mednarodni finančni družbi, ki je povsem ustrezalo njenim strokovnim izkušnjam in je povsem izpopolnjevalo njeno bivanje v Berlinu.

Ko se je vrnila v svojo pisarno, je bilo na začetku malce čudno, saj nekaterih kolegov ni bilo več. Zagrizla je v delo in kot pravi, niti za trenutek ni obžalovala, da je odšla. V dveh letih je namreč zelo dozorela. Vsem, ki se odločajo za enoletni dopust, pa priporoča, naj vseskozi ohranijo stik z matičnim podjetjem. Kot smo že napisali, v Sloveniji redko srečamo človeka, ki bi si lahko privoščil omenjeni dopust.

V enem izmed znanih slovenskih časnikov je urednica odšla na večmesečno potovanje, in čeprav pred odhodom ni imela zagotovila, da jo bo mesto urednice še čakalo, se je na pot vseeno podala. Ko se je vrnila, je bilo mesto spet njeno. Na podobna potovanja se podajo tudi nekatere univerzitetne profesorice, vmes napišejo knjigo ali pa si vzamejo res čas samo zase. Vzemite si ga tudi ve, če pa vam že ne uspe enoletni sobotni dopust, pa to storite tu pa tam med letom, da vam čez deset let ne bo žal.

Na dopust za večjo storilnost

Société Générale nam je zaupala nekaj odgovorov na najpogostejša vprašanja v zvezi s sobotnim dopustom. Pred tremi leti si zaradi bojazni, da jih po vrnitvi ne bi sprejeli nazaj, skoraj nihče ni upal zaprositi za sobotni dopust, letos pa imajo že okrog petnajst prošenj. Oba spola sta zastopana enako, starost je v glavnem okrog trideset let.

Večina si želi vzeti premor, preden se loti kakega novega podviga ali ustvari družino. Prepričani so, da če tega ne bodo storili sedaj, ne bodo nikoli. Za sobotni dopust se odločajo predvsem zato, ker želijo uresničiti neko strast. Tega so njihovi nadrejeni še posebno veseli, saj so prepričani, da se zadovoljstvo v zasebnem življenju odraža tudi v uspešnosti na delovnem mestu in ne nazadnje tudi pri manjši obolevnosti in odsotnosti z dela.

Prošnje morajo biti utemeljene in v skladu z logiko razvoja zaposlenega osebja. Pred časom so obravnavali prošnjo nekega zaposlenega, ki je želel na pot okoli sveta. Ugodili so mu, saj spoznavanje drugih ljudstev človeka vzpodbuja k tolerantnosti, ki je za življenje v pariškem okolju še kako pomembna. Doslej niso še nikogar zavrnili, seveda pa je šlo vedno za konkretne predloge.

Dogovorili so se le o najugodnejšem trenutku odhoda. In včasih odhod malce odložili. V Franciji morajo prosilci imeti od štiri do pet let izkušenj, da bi bili pogoji tudi po vrnitvi dobri oziroma da bi jih čakalo isto delovno mesto. Leto dni odmora nikakor ne pomeni, da želijo zapustiti podjetje, saj so se doslej še vsi vrnili. Po vrnitvi priporočajo, da se uslužbenec oglasi kak mesec pred povratkom na delo. Običajno s prilagajanjem ni večjih težav.

Anka Tavčar Prelog

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord