Ker že več kot šest let živim v severni Italiji, se želim posvetiti predvsem pojavu deloholikov ter posledicam, ki jih deloholizem prinaša.
Čudna dežela, Italija. Po zadnjih poročilih Komisije ES ima Italija najnižjo stopnjo zaposlenosti (54,8 %), kljub temu pa ravno Italijani delajo več kot drugi prebivalci Evrope. Osem ur na dan se tu zdi bore malo. To potrjuje Anna Grandori, profesorica na sloviti milanski univerzi Bocconi, na kateri so izvedli raziskavo pri 200 italijanskih menedžerjih, ki je pokazala, da njihov delovni čas nikoli ne obsega manj kot 10 do 12 ur dnevno, medtem ko je le-ta pri nordijskih narodih krajši.
Čustvena predanost delu ali beg od težav
Zaradi svoje kulture in temperamenta Italijani pogosto razvijejo čustven odnos do svojega dela, ne glede na to, kakšen položaj zasedajo. Pogosto se poistovetijo s podjetjem in tako sprejmejo delovni čas, ki ga večina predstavnikov drugih evropskih narodov ne bi sprejela.
In ravno v tej t. i. emotivizaciji dela je skrivnost visoke stopnje produktivnosti. V tej deželi delodajalec z zaposlenim sklene pogodbo o delu, ki ni le pravne narave, temveč ima tudi psihološki pridih. Delodajalec zaposlenemu zaupa, mu omogoči samostojnost in svobodo, s katerima je tesno povezano zadovoljstvo, istočasno pa zahteva predanost, ki je ne moremo meriti z delovnimi urami.
V zadnjih letih se je še posebej v severni Italiji močno razširila epidemija delovne mrzlice. Ljudje hodijo na delo ob zori, kosilo kar preskočijo, domov se vračajo pozno in še takrat s seboj prinašajo nedokončano delo. Ne ustavijo se niti ob nedeljah! V Italiji zagotovo drži, da se veliko ljudi rado ‘pohvali’, da ogromno delajo.
“Samo delam, ves čas garam”, je pogosto slišati, a verjamem, da tudi ti ljudje najdejo čas za pogovor, kosilo, igro, telefonski klic in za ljubezen. Tega sicer ne povedo, vendar vse te zadeve počno. Vsaj upam, da je tako!
Nekateri so se na življenje s prekomernim delovnim časom že tako navadili (med njimi je veliko mojih prijateljev in prijateljic), da pisarna – ne dom – predstavlja njihov naravni življenjski prostor. Ob vseh teh dejstvih se poraja vprašanje: kaj pa, če se ljudje pretirano posvečajo delu, ker NE ŽELIJO domov?
Brez dvoma je lažje reševati težave na delovnem mestu, pa naj so še tako zapletene, kot tiste čustvene, ki se nas globoko dotaknejo. Posvečamo se karieri, da bi dokazali, kaj zmoremo, resnici na ljubo pa nemalokrat tudi zato, da preprosto nimamo časa za bolečino. Obveznosti imajo pogosto zdravilni učinek.
Prebivalci večjih severnoitalijanskih mest preživijo veliko časa na delovnem mestu tudi zato, ker dolge mesece vanje ne posijejo sončni žarki; na deželi, v gorah ali na morju temu ni tako: tam so ljudje drugačni – o poslu razpravljajo na plaži ali ob dišeči kavici. Ugotavljam, da veliko ljudi nima drugih interesov, nekateri se z dela vračajo pozno zato, ker imajo težave s partnerjem ali pa ga sploh nimajo, tudi sklepanje prijateljstev je vse težje.
Ponosne na uspešne može
Kakor koli že, v tej delovni mrzlici so moški pripravljeni delati več kot ženske. Ženske so sicer učinkovitejše, vendar tudi bolj podvržene stresu. Želijo spoštovati delovni čas in ko ‘odbije ura’, odvihrajo domov, predvsem če imajo družino. Kadar jim to ne uspe, jih najeda še občutek krivde.
In ko smo konkretno pri ženskah: kako se v Italiji obnašajo ženske, katerih možje preživijo večino svojega časa na delovnem mestu? V pogovorih s prijatelji sem opazila, da moški ostajanja na delovnem mestu ne doživljajo kot problem, medtem ko njihove žene ponavadi dodajajo: “Ni res, priznaj, da se nikoli ne vrneš domov pred deseto zvečer in da delaš tudi ob sobotah!” Vendar v njihovem glasu ni čutiti očitka ali celo jeze, ni mogoče razbrati kančka razburjenosti. Ne, ženske so ponosne na njih.
Drugje so ženske zahtevnejše, od moža zahtevajo, da se prej vrne domov, v Italiji pa, kdo ve, zakaj, predstavlja mož, ki neprestano gara, za žensko najpomembnejši motiv za ponos.
Kar sem opisala zgoraj, velja predvsem za ženske, ki so se odločile ostati doma in se posvetiti družini ter z vsemi močmi podpreti moževo kariero (kar še zdaleč ni lahka naloga) ali pa za tiste redke srečnice, ki so zaposlene s polovičnim delovnim časom in se lahko posvečajo tako družini kakor tudi sebi in svojemu delu.
Obstaja pa še ena kategorija žensk, ki ima prav tako težko nalogo (a ne nujno težjo), ki se, tako kot drugod po Evropi, pojavlja tudi tukaj: mama-manager, zadnja predstavnica ženske norosti. Delo, otroci, mož … Poudariti moram, da je v Italiji v navadi odmor za kosilo, ki traja približno 2 ali 3 ure, tako da se delovni dan raztegne tja do večera. In nikar ne mislite, da se v tem času družinica zbere okrog lepo pogrnjene mize in pokramlja o tem in onem … Oh ne, ta idila je stvar preteklosti.
V dveh ali treh urah odmora si mlada zaposlena ženska, ki ima tudi družino, komajda lahko privošči toast v bližnjem baru in že drvi naprej po opravkih, ki jih ne more opraviti ob nobenem drugem času. Ženska s polnim delovnikom ne more biti ne odlična mati ne brezhibna žena, kaj šele gospodinja! In glede na vse funkcije, ki jih mora opravljati, si lahko mislite, koliko možnosti ima ženska, da bi se enačila z moškim.
Treba se je odločiti med družino in kariero
Starši so me vedno učili, da ima ženska pravico do svobodne izbire poklica, ki ga želi opravljati, pa naj si želi postati pravnica, zdravnica ali kar koli drugega, družba ji preprosto dolguje možnost fleksibilnosti na delovnem mestu, kajti zaposlena ženska z družino družbi prispeva ogromno, saj opravlja dve službi s polnim delovnim časom. Misel, da so lahko ženske le učiteljice, je zastarela.
V zadnjih letih pa sem opazila, da so se časi precej spremenili. Vedno sem se trudila, da bi čim bolj zadovoljila svoje ambicije, najprej na univerzi, pozneje na delovnem mestu. Sedaj, pri tridesetih, ko imam svoje otroke in opazujem prijateljice v podobni situaciji, se vse bolj zavedam, da ideja o učiteljici sploh ni tako slaba. Seveda je bilo včasih drugače, starši so delali do 15. ure, potem se je družina zbrala, danes pa smo postavljeni pred izbiro: ali delamo do poznih ur ali pa sploh ne (razen, ponavljam, redkih srečnic, ki delajo po 4 ali 5 ur na dan), kar pomeni, da se mora vsaka ženska odločati med kariero in družino.
Res je, da je za ženske z visokim prihodkom vse skupaj nekoliko lažje: lahko si privoščijo boljše pestunje in gospodinjske pomočnice. Vendar pa je vsaka mama v prvi vrsti mama. Ko jo ob treh zjutraj prebudi otroški jok in ve, da mora biti čez pet ur na delovnem mestu, je njen edini cilj, da otročiček čim prej zaspi. Pri tem bogate mamice niso prav nič drugačne od manj bogatih – kdor misli drugače, zagotovo nima otrok.
Prihodnost bo pokazala, katero pot bomo ženske ubrale v bodoče, dejstvo pa je, da bo nadaljevanje poti, na kateri smo danes, družbo pripeljalo do razkroja; odnosi se krhajo, zakoni razpadajo, otrok je vedno manj, še manj je srečnih otrok … Ampak to je poglavje zase …
Dovolite, dragi bralci, da poudarim, da to, kar sem zapisala, velja predvsem za severno Italijo, na jugu so svari nekoliko bolj umirjene, čeprav bodo verjetno šle v enako smer. Večina trditev iz gornjega besedila pa prav gotovo velja tudi za druge evropske narode in s tem tudi za Slovence.
Italija : Slovenija
Italija je sedma gospodarska sila, pa vendar ji strokovnjaki, ki so sodelovali v raziskavi o zaposlenosti sodobnih Evropejk, napovedujejo, da se bo leta 2010 po deležu zaposlenih žensk znašla na predzadnjem mestu.
Delež žensk v delovno aktivnem prebivalstvu
Italija 41 %
Slovenija 45,6 % (leta 2001)
Registrirana brezposelnost:
Ženske Moški Skupaj
Italija 11,6 % 6,8 % 8,7 % (aprila 2003)
Slovenija 13,1 % 10,4 % 11,6 % (v letu 2002)
(Vir: Statistični urad RS, Zavod RS za zaposlovanje, Eurostat, mednarodna raziskava o zaposlenosti sodobnih Evropejk (iz L’espresso))
Ana Tuma Lasalvia
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
