Ne pustimo se omejevati

Današnji časi niso rožnati in morda je na prvi pogled videti, da ta trenutek ni dobro izgubiti službe ali se 'izmišljevati' in iskati kaj novega. Prepričaj se, da to ni res.

Dobra vila

Dobila je odpoved

Maja D. je pred letom dni izgubila službo in tako postala Dobra vila.

“V službi nisem bila več srečna, saj niso upoštevali mojih idej, najbolj me je bolelo, da so bile zatrte tudi tiste, za katere sem vedela, da bi bile dobre za podjetje. Moje nezadovoljstvo je bilo tolikšno, da sem šla na bolniško, da razmislim, kako naprej. V petek sem se odločila, da ne bom več delala v tej službi, v ponedeljek sem dobila odpoved.”

Maja je tisti dan jokala, saj je bil vse skupaj velik šok, pospremljen z vprašanji, kako naprej, kako preživeti, a takoj se je vrgla v akcijo in registrirala svoje podjetje.

“Prva dva meseca sta bila polna idej in vse se niso takoj uresničile. Začela sem postopoma, s stvarmi, s katerimi bi se rada ukvarjala, in potem so nekatere stekle kar same. Pri sebi sem našla več področij – in še danes moj zaslužek sestavlja več virov: ukvarjam se z marketingom, organiziram srečanja in dogodke za podjetja, izdelujem nakit, vodim duhovna predavanja, izdala sem karte s sporočili in pravkar končujem knjigo. Preizkusiti želim vsa področja, ki me veselijo. Mogoče kaj od tega ni moja pot, a uresničuje me tudi to, da sem preizkusila nekaj, kar me je zanimalo, in če se v tem nisem našla, nič za to.”

Ne pa vloge žrtve

“Večina ljudi, ki hodi za osem ur v službo, igra vlogo žrtve,” trdi Maja.

“Nikoli ni šef kriv za tvojo nesrečo! Vsi izgovori – nimam denarja, hočem višjo plačo, ne morem zaradi staršev – so izgovori za to, da ti ni treba sprejeti odločitev v življenju. Ko se odločiš, da boš sprejel prav vse svoje odločitve, sprejmeš odgovornost za svoje življenje.”

Pomemben je cilj

»Če smo osredotočeni na cilj, se stvari začnejo dogajati v njegovo smer. Ko sem začela pisati Metuljčice, nisem imela de­narja, da bi jih izdala. A ker sem bila osredotočena na cilj, me je poklicalo neko podjetje za izvedbo dogodka in dobila sem ravno toliko denarja, kolikor sem ga potrebovala za izdajo kart. Če stvari tečejo – če se lahko s stranko, ki me pokliče, hitro dogovorimo za sestanek, gremo skupaj proti cilju, če pa se dogovori vlečejo v nedogled, je to znak, da stvari ne bodo stekle,” je prepričana Maja.

Naravnost v eter

Ker le tako lahko leti

Barbarina kariera se je začela v drugem letniku fakultete s prevajanjem, kmalu pa se je delo prevajalke začelo prepletati z delom v marketingu in oglaševanju, kar jo je potegnilo v tolikšni meri, da je pristala v oglaševalski agenciji, kjer je z veseljem ostala šest let, a proti koncu je začutila, da mora začeti delovati samostojno.

“Vedno sem si želela, da je vse narejeno najbolje, da so v celotnem procesu zadovoljni prav vsi vpleteni, in ker je v velikem sistemu to težko doseči, moram začeti na svoje in po svoje.”

Kot mlada mamica si tega koraka najprej še ni upala narediti in zaposlila se je v manjšem oglaševalskem podjetju. A tako ni šlo več – po nekaj mesecih je sredi dela nekega dne le še zaprla računalnik in odšla. Naslednji dan sta z možem registrirala svoje podjetje.

“Zelo hitro so prišla naročila, tudi od večjih podjetij. Ker sem sama zaupala v svoje delo, so vame zaupali tudi naročniki. Ko so me vprašali, ali bom lahko speljala večji projekt, sem vedela le to, da ga hočem, saj sta od tega odvisni moja samozavest in sreča, saj delujem takrat, kadar sem uspešna.”

V etru ni mečkanja

“Meni se morajo stvari dogajati zelo hitro. Takrat ko se mi dogaja, sem ustvarjalna. Ko tega ni, pa nisem zadovoljna sama s sabo. Stvari želim imeti narejene popolno. Ko sem bila v sistemu, je vse potekalo prepočasi, preveč stvari je vplivalo na tisto, na kar sem se na koncu morala podpisati. Zdaj delam le z ljudmi, ki so dobri, ki verjamejo v to, kar delajo, in le tako dobimo tudi naročnike, ki razmišljajo in želijo enako.”

Hitrost, ki umiri

Služiti je začela takoj, kar je presenetilo tudi njo: “Na sestanek sem prišla pripravljena na delo, s pravo energijo, z žarom, nisem pa še imela narejene cenovne lestvice. Dogajalo se je tako hitro, da nisem bila pripravljena na to, da bom lahko svoje delo že takoj prodala in ovrednotila. Svojega dela ne gledam skozi denar, temveč ves čas delam tako, da je denar posledica tega, kar počnem.”

Elena si je izbrala novo ime ...

… in službo na ladji

Zdaj tudi pri njej stvari plovejo po mirni gladini, ki vabi v mesta, v nove avanture … Elena je individualistka. Dekle, ki sledi sama sebi, čeprav je kot sestra trojčica zamenjala ime in priimek ter navzven postala nekdo drug. Ker je tako čutila – in se s tem lažje povezala s seboj in tudi svojo družino.

Sledenje (le) sebi

“Vse življenje sem sledila sebi. Pomembno se mi zdi, da delaš to, kar čutiš, kar te izpopolnjuje. Zdaj se odpravljam delat na veliko križarko – za pol leta grem na ladjo Miami–Bahami–Panamski prekop–Aljaska. Izobraževala bom zaposlene v Duty freeju. To bo nova izkušnja, ki se je zelo veselim; po naravi sem avanturistka in rada spoznavam nove ljudi, kraje … Iz te izkušnje si želim dobiti čim več, spoznati druge kulture, svet. Če mi bo všeč, bom podaljšala še za pol do enega leta.”

In kako se je Elena odločila za delo na križarki, stran od vsega znanega?

“Videla sem oglas in si rekla: To je to, to moram preizkusiti. Takoj sem sprejela delo.”

Za vse je namreč poskrbljeno

Služba, ki jo je opravljala zdaj, je ne bo čakala (v njej je uživala, a prišel je čas za nove izzive), a Elena verjame, da je za vsakogar poskrbljeno (tudi v teh časih recesije!):

“Pomembno je, da živimo zdaj, v tem trenutku, tako ali tako pa je za nas vedno poskrbljeno. S tem, kaj in kako bom, ko se vrnem, se ne ukvarjam; zdaj je pomembno to, da se čim bolj pripravim na novo dogodivščino. Nesmiselno je, da bi se zdaj ukvarjala s tem, kaj bo, saj želim čim več potegniti iz tega, kar se mi dogaja zdaj. Dobila bom veliko novih spoznanj. Je pa pomembno, da vedno pustimo vrata za seboj odprta; za prejšnjimi sodelavci jih ne smeš zaloputniti in reči: Dovolj vas imam, temveč z njimi ostati v prijetnih odnosih, tako imaš še več možnosti, da delaš stvari, ki te veselijo. Če pustiš za seboj negativne posledice, te svetla prihodnost ne čaka.”

Maja V. je sledila sebi

S. p. je bila logična rešitev

Svojo poslovno pot je začela v majhnem podjetju, in ker je niso mogli zaposliti, je odprla s. p. Sprva je v delu zelo uživala, veliko se je naučila tudi zase in kazalo je, da je že s prvo službo našla vse, kar je od nje pričakovala: delo z ljudmi, izobraževanja, dobre odnose v podjetju … A sčasoma je želela napredovati, prevzemati določene projekte in zanje tudi odgo­varjati, dobiti več povratnih informacij o svojem delu, delati tudi z drugačnim profilom ljudi. Ker je vedela, da ne bo dobila tega, kar je potrebovala, je začutila, da bo morala oditi. “Vedno težje sem šla v službo, začela sem iskati novo zaposlitev in dala odpoved.”

Čakala je na pravo priložnost

“Potem so me poklicali iz sedanje službe – poznali so me že od prej, ko sem z njimi sodelovala pri nekem projektu –, in ko so mi predstavili moje zdajšnje delovno mesto, sem ga z veseljem sprejela. Tu se imam čudovito in zelo rada hodim v službo. Ponuja mi vse, kar potrebujem: delam s ciljno skupino, ki mi je pisana na kožo, kolektiv, v katerim sproti dobivam vse povratne informacije o svojem delu, samostojno vodim nekaj projektov.”

Vmesni čas

Pa bi Maja obdržala prejšnjo službo vsaj še za nekaj časa, če bi vedela, da bo kar pol leta iskala svojo novo 'pravo' zaposlitev?

“Seveda sem si želela, da bi čim prej prišla na bolje. Tam ne bi mogla ostati, ker je bilo nezadovoljstvo že preveliko, zato bi še enkrat naredila isto. Šla bi, tudi če spet ne bi takoj dobila nove službe. Konec koncev ti s. p. omogoča, da lahko delaš z več različnimi partnerji in nekaj dela si že lahko dobiš za vmesni čas. Sem pa vedno imela tudi podporo svoje družine in vedela sem, da bi mi pomagali, če bi mi šlo tako slabo. Tistega pol leta sem sicer delala nekaj stva­ri, da sem lahko plačala račune, pa tudi zato, ker bi bila težko cele dneve doma, ne da bi kaj naredila. Vmes sem hodila na razgovore in aktivno iskala službo.”

V tistem času so se pojavili tudi dvomi in težki trenutki:

“Ko že toliko časa iščeš pravo službo, sicer še vedno veš, da si sposoben, dober, da zmoreš, a spraševati se začneš, kje je ta služba, zakaj ne pride, zakaj te nihče ne opazi.”

A kot je rekla Maja – opazili so jo že prej, poklicali pa takrat, ko so jo potrebovali (in ona njih).

Sledile so sanjam!

• “V življenju iščem harmonijo.”

Elena Rayman vedno posluša svoj notranji glas. Le tako gre naravnost svojim ciljem naproti.

Obenem pa Elena poudarja, da je življenje tu, prav zdaj, v vsakem trenutku. “Pomembno je, da smo zadovoljni sami s sabo v danem trenutku, ne glede na to, kje smo in kaj delamo. Če smo nezadovoljni s čimerkoli, tudi sami s sabo, imamo vso moč, da to spreme­nimo. Vedno smo mi sami tisti, ki oblikujemo svoje življenje, to pa zahteva odgovornost za prav vse, kar počnemo. V vsakem trenutku – v službi, s sabo, partnerjem.”

• “Zdaj živim svoje sanje.”

Maja Debelak je postala Dobra vila, katere podjetje se širi tako hitro, kot razpira svoja krila.

“Verjemi v svoje sanje, stoodstotno verjemi vase! Ko boš našla svojo notranjo moč, se bodo stvari začele zlagati. Ko najdeš to moč, res lahko začneš čarati. A dokler ne veš, kaj si v življenju zares želiš, živiš svoje strahove. In ne sprašuj drugih, kaj je dobro zate – poišči svojo notranjo moč in z njo svoje odgovore! Le ti in samo ti veš, kaj je dobro zate. Vprašaj se, v čem si najboljša, in potem to uresničiti. Prav vsak človek je v določeni stvari najboljši.”

• “Uspešna sem, ko lahko delam to, v kar verjamem.”

Barbara Hauptman Tomšič je ugotovila je, da bo najbolje delo­vala samostojno – zakorakala ja na svojo pot in takoj uspela.

“Zdaj lahko naredim veliko več kot takrat, ko še nisem delovala samo­stojno. Zdaj počnem vse tisto, kar sem si vedno želela – predavam, prevajam, organiziram tiskovne konference, potujem v tujino, razvijam blagovne znamke … In vse to zmorem lažje kot prej. Imam večji zagon. Bolj sem samozavestna. Ko si samosvoj in ti začnejo stvari uspevati, si rečeš: Zdaj sem pa res uspešna. Ni več poti navzdol.”

• “Splača se verjeti in počakati.”

Maja Vodopivec je vedno verjela vase in v svoje sposobnosti, zato je našla točno to, kar je iskala.

“40 let vsako tretjino dneva delaš za službo. Ali ni grozno, da toliko časa porabiš za nekaj, kar te teži, kar te boli, da delaš z nezadovoljstvom? To se začne človeku nekje poznati. Ali začne svojo nejevoljo kazati navzven in jo stresati na ljudi, ki so okrog njega, ali pa zboli. Jaz sem verjela vase. Zaupala sem si, vedela sem, da mi lahko zaupajo tudi drugi, da dobro opravljam svoje delo, da stojim za njim in da bom dobila to, kar iščem, ker verjamem v to, da človek dobi tisto, za čemer stremi.”

Napisala: Petra Arula, foto: Aleksander Štokelj, ličenje: Nika Veger, stilistka: Manca Čampa

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ