Ko zaslišiš klic tujine

Seveda so brezskrbne počitnice v tujini nekaj najlepšega, kar si lahko privoščimo. Mnoge pa bi rade obenem doživele še kaj drugega kot hotele oziroma youth hostle, muzeje in najlepše od najlepšega, kar ponavadi prodajajo turistični vodniki in vodiči.

Zakaj se ne bi torej na tuje odpravila kot prostovoljka ali pa si v belem širnem svetu našla priložnosti za reden zaslužek in nenazadnje življenje? Tokrat ti ponujamo nekaj možnosti, s katerimi bi prav lahko uresničila svoje želje in pristala tam, kamor si si vedno želela oditi.

Prostovoljka v Evropi

Če si želiš res podrobneje spoznati življenje v katerem od evropskih krajev, spoznati tamkajšnje življenje in ljudi ter se pri tem po možnosti naučiti še jezika, ki ga do zdaj še nisi imela priložnosti spoznati, te bo gotovo zanimal projekt evropske prostovoljne službe, ki poteka v okviru programa MLADINA. Ta vsem mladim od 18. do 26. leta omogoča, da postanejo prostovoljci v eni od evropskih držav za obdobje od 6 do 12 mesecev, pri čemer ima vsak prostovoljec plačane potne stroške, stroške bivanja, tri obroke hrane dnevno, prevoze na delo in jezikovni tečaj.

Andrej Lozar, ki dela kot koordinator za EVS (www.evs.si) pri Mladinskem svetu Slovenije (www.mss.si) in je bil pred tremi leti tudi sam prostovoljec, pravi, da je projekt nastal z željo po večji mobilnosti mladih in po spodbujanju neformalnega učenja na področju sociale, kulture, mladinskega dela itd., pri čemer je odgovornost prostovoljcev seveda omejena, kar pravzaprav preprečuje izkoriščanje prostovoljcev za neplačano garaško delo.

“Prostovoljec ne sme nadomestiti nekoga na delovnem mestu, ne opravlja administrativnih del, nima stoodstotnih odgovornosti na primer za zdravje oziroma dobrobit drugega.” Tako so prostovoljci, ki se odločijo za delo v mladinskih centrih, neke vrste dodatni organizatorji, ki pripravljajo različne nove delavnice in dodatne dejavnosti, tisti, ki se odločajo za delo v dnevnih centrih za invalide ali v domovih za upokojence, pa prav tako ne skrbijo za njihovo osebno nego in zdravje, temveč vodijo likovne in vrtnarske delavnice ali se kako drugače dodatno ukvarjajo z njimi.

Za prostovoljno delo niso potrebna posebna znanja ali izkušnje, tako da imajo priložnost na razpisih sodelovati vsi ne glede na izobrazbo, jezik ali versko pripadnost. Edina ovira je starost, saj se lahko na določeni projekt prijaviš še v 25. letu starosti in ga potem končaš do izteka 26. leta, Andrej pa zatrjuje, da se bo starostna meja v kratkem razširila tja do 30. leta.

In katera so najbolj priljubljena mesta, za katera se odločajo mladi iz Slovenije? “Najbolj priljubljene destinacije so Grčija, Španija in Francija. Obmorske dežele torej. Čeprav se potem velikokrat zgodi, da v Grčiji pristaneš v projektu pri obnovi kak-šne cerkve ali hiše nekje v grških hribih, ali pa v zaledju Španije in Portugalske, in od morja nimaš kaj dosti.”

Torej je zelo veliko odvisno od pričakovanj, ki jih gojiš do tovrstne avanture v tujini. 26-letna Mateja, študentka industrijskega oblikovanja, ki se je odločila svoje 12-mesečno prostovoljno delo opravljati v portugalski pokrajini Messejana, pravi, da je namerno izbrala podeželje, da bi videla, ali je sposobna živeti dlje časa izven mesta.

“Zaenkrat je super, nobenega dolgčasa, ker so ljudje gostoljubni in komunikativni.” Kako se je sploh odločila za delo prostovoljke? “Odločila sem se, da ne bom več potovala kot turist, ker delo in bivanje z ljudmi da veliko pristnejšo informacijo o drugi kulturi in državi,” pravi Mateja, ki dela v agenciji za razvoj podeželja in dela na različnih projektih, kot so animacije za otroke, telovadba za ostarele, fotonatečaj, razstave, klub za pomoč brezposelnih, osveščanje žensk in podobno.

Sicer pa Andrej pravi, da je vsak prostovoljec seznanjen s krajem, v katerega odhaja, tako da posebnih presenečenj na kraju samem nihče ne doživi. Sploh pa je takšnih, ki bi se radi predčasno vrnili s projekta, zelo malo. “Večina išče načine, kako bi svoje bivanje tam še podaljšali,” dodaja Andrej.

Če te vleče dlje in bi rada izkusila življenje v nekoliko bolj eksotičnih krajih v Afriki, Aziji ali drugod po svetu in obenem naredila še kaj dobrega za tamkajšnje prebivalce, je pravi naslov zate Voluntariat (www.zavod-voluntariat.si), humanitarna organizacija, ki ponuja pomoč deprivilegiranim družbenim skupinam prek prostovoljcev, ki v državah na vseh celinah nudijo svoje znanje, izkušnje in delo so pri neprofitnih projektih socialnega in ekološkega značaja.

Varuška na Havajih ...

Če te mika delo z otroki in bi rada nekoliko izpregla iz vsakdanje domače rutine, si lahko izbereš tudi delo varuške oziroma au-pair. Marjeta si je takoj po študiju namesto v službi zaželela še leto dni preživeti v tujini kot au-pair. Prek posredovanja Slovenskega popotniškega društva Erazem se je odločila za družino v z ZDA, točneje na Havajih, ki je najbolj ustrezala njenim željam.

“Ker sem študirala za učiteljico za razredni pouk, sem želela h klasični družini s šoloobveznimi otroki,” pravi Marjeta, ki je tako pristala pri premožni družini s štirimi otroki, starimi od osem do trinajst let. Med njene au-pairovske dolžnosti, ki sicer ne smejo presegati 45 ur na teden in za katere je prejemala 140 dolarjev žepnine na teden, so spadale vožnja otrok v šolo in na razne izvenšolske dejavnosti, pomoč pri domačih nalogah in lažja gospodinjska opravila, v prostem času pa je lahko raziskovala otok v družbi vrstnikov domačinov, kar je po njenih besedah veliko bolj zabavno kot prek suhoparnih turističnih agencij. Poleg tega se je Marjeta s pomočjo družine vpisala na tečaj fotografije, kar si je že zelo dolgo želela doma, pa nikoli ni bilo denarja ali časa. “Tako sem spoznala mnogo novih prijateljev, s katerimi sem se začela družiti izven časa predavanj.”

Seveda je imela kot au-pair tudi svoje vzpone in padce. “Imela sem dobre dni, ko sem bila od otrok deležna objem-čkov in poljubčkov, risbic in smehljajev, pa tudi slabe, ko sem na vsako zahtevo ali še tako milo prošnjo dobila odrezavi NE!” Sicer pa ji je ta izkušnja dala dodatno širino. “Spremenila sem se bolj, kot sem si mislila. Predvsem sem se nevede navezala na družino, ki me je gostila, prevzela marsikatero ameriško navado oziroma razvado, močno odrasla, se osamosvojila ter pridobila znanje in samozavest.”

Seveda imaš kot au-pair možnost odpotovati tudi v druge države. Pri Erazmu največ sodelujejo z Anglijo in ZDA, saj je po besedah Petre Helbel, vodje programa au-pair Anglija, med dekleti največ zanimanja prav za ti dve državi. Kljub temu se prek Erazma najdejo družine tudi v drugih državah, na primer v Nemčiji, Španiji in Franciji. Več podatkov o tem, kakšne pogoje moraš izpolnjevati, da bi lahko postala au-pair, najdeš na spletni strani www.erazem.net, na voljo pa so tudi druge spletne strani, na primer www.guetegemeinschaft-aupair.de za nem­ško izkušnjo in www.europa-pages.com za delo au-pair v Španiji, Franciji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Irskem, vključno z jezikovnimi tečaji v teh državah.

... ali stevardesa v Dubaju

Zakaj pa ne? Prav to je pred štirimi leti postala danes 32-letna Marija. Potem ko jo je od nekdaj privlačilo letalstvo in je pri dvajsetih postala stevardesa pri Adriji Airways, se je po devetih letih odločila za spremembo in se prijavila na razpis za stevardeso pri prestižni arabski letalski družbi Emirates. Kljub hudi konkurenci je službo dobila in tako že štiri leta živi v Dubaju.

“Ta izkušnja je vsekakor priložnost mojega življenja, takšna, ki pride enkrat, in če je takrat ne zagrabiš, se več ne ponovi. Leteti na velikem bleščečem letalu, potovati po širnem svetu, videti velika mesta, spoznavati ljudi je bila moja velika želja,” pravi Marija, ki je trenutno na šolanju za vodjo kabinskega osebja na letalu, kar je poleg kapetana najvišji po-ložaj na letalu.

“Potovanja in življenje ter delo v Dubaju med dobesedno na stotine različnimi narodi, verami, jeziki in kulturami mi je razširilo obzorja. Njihova kultura je bila res nekaj posebnega. Odrasla sem, spoznala, kako se svet v resnici vrti, kako ga vodijo veliki in kako v njem živijo majhni. Videla sem veliko, poskusila ravno tako, kar ne bi bilo mogoče, če bi ostala v Sloveniji,” pravi Marija, ki cosmo dekletom svetuje predvsem naslednje:

“Mislim, da bi vsak mlad človek, preden se ustali, moral potovati, če ne že preživeti vsaj dela mladosti v tujini. Kajti to ti da širino, ki je doma nikoli ne moreš pridobiti. Potem vidiš stvari iz popolnoma drugega zornega kota, znaš izluščiti res pomembno in manj pomembno, spoštovati sočloveka, belega ali črnega, kristjana ali muslimana.”

Kljub izredni izkušnji Marija meni, da Dubaj ni mesto, kjer bi se ustalila, zato se namerava čez kakšni dve leti vrniti domov. “Tukaj imaš občutek, da smo vsi v tranzitu, eni zaradi izkušenj, drugi zaradi zabave, tretji var-čujejo za boljši jutri, da se lahko vrnejo domov, vsi pa hitijo eden mimo drugega in ni pristnih prijateljstev.”

Domotožje občuti tudi 28-letna Ulla, ki se je po magisteriju iz evropske ekonomije na College of Europe v belgijskem Bruggu leta 2004 odločila, da bo sprejela ponudbo za delo v Bruslju v okviru Evropske komisije v Generalni direkciji za podjetja in industrijo. Kljub zelo pozitivnim izkušnjam, ki jih je pridobila po več kot dveh letih in pol, visoki kakovosti dela, ki ga opravlja, in tujim jezikom, ki jih tekoče govori in jih ima priložnost govoriti v okviru svojega dela, meni, da je življenje na sončni strani Alp udobnejše.

Seveda k tej njeni odločitvi veliko prispeva tudi njen fant, ki je v Ljubljani. “Vse je torej odvisno od dogovorov s fantom in kakšno službo bi lahko enkrat v prihodnosti dobila doma,” pravi Ulla.

Odšla in ostala v Bruslju

Ena tistih, ki se je odločila v Bruslju ostati za vedno, je 33-letna Suzana. V času študija ekonomije v Ljubljani je delala za Delegacijo evropske komisije v Ljubljani in takratni direktor je njej in sodelavcem leta 2002 toplo priporočil, naj se prijavijo na razpis, ki je bil objavljen v Delu za vse, ki bi bili pripravljeni delati v Bruslju v eni od inštitucij EU.

“Če si samski, dokaj mlad, bi rad postal popolnoma neodvisen od finančnih težav, ki pestijo večino mladih pri nas, mislim, da si lahko rečeš, zakaj pa ne? Saj nimam česa izgubiti.” Testi, ki so jih morali izpolniti kandidati, so bili končani na začetku leta 2003 in nekaj tednov kasneje je Suzana že dobila klic iz Evropskega parlamenta, da je dobila službo.

Danes, tri leta kasneje, Suzana dela v Evropskem parlamentu na oddelku za finančno kontrolo v direktoratu za notranjo politiko, obenem pa študira mednarodni študij na OU University v Veliki Britaniji. “Moj načrt je dokončati študij in se mogoče prijaviti na kakšen višji položaj, če bo vse po sreči. Tu bom ostala tudi zaradi malo bolj pomembnega razloga. Prvega julija letos sem se poročila s čudovitim Belgijcem, s katerim sva se spoznala malo po mojem prihodu v Bruselj,” pravi Suzana, ki je s svojim življenjem in izkušnjami v Bruslju vidno zadovoljna.

Ima morda še kakšen nasvet za cosmo dekleta, ki si želijo oditi po njenih stopinjah? “Redno pregledujte spletno stran Urada za izbiro osebja evropskih skupnosti EPSO (http://europa.eu.int/epso/), kjer so zbrani razpisi za dela v Evropskih inštitucijah. Če vas to ne zanima, pregledujte tudi www.eurobrussels.com, kjer je ponavadi obširen seznam služb v Evropi, ne le v inštitucijah EU,” pravi Suzana, mi pa naj ob tem omenimo še to, da lahko pomembne informacije o zaposlitvah v tujini najdete tudi na evropskem por­talu za zaposlitveno mobilnost EURES (europa.eu.int/eures/).

Suzanina izkušnja gotovo kaže, da je včasih dobro tvegati in se spustiti v neznano, saj konec koncev res nimaš česa izgubiti. “Ne le, da nimaš česa zgubiti, pridobiš znanje novih jezikov, dela v mednarodnih inštitucijah, spoznavaš nove ljudi, nove kulture itd.,” pravi Suzana in nadaljuje: “Ta izkušnja mi je dala vse, kar sem si želela: super službo, dobro plačo, zelo prijazne in zanimive ljudi okrog sebe, dobro pivo in čokolado in najboljšega moža na svetu.”

Pa naj še katera reče, da sanje ne morejo postati resničnost!

Marta Pirnar

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ