4 razlogi za Zoom izčrpanost (in kaj lahko storite glede tega)

Novo študijo, ki je pod drobnogled vzela posledice več urnega zadrževanja na video-klicnih platformah, so pod vodstvom Jeremyja Bailensona, profesorja za komunikcije, izvedli na Univerzi Stanford. Izsledki študije pa so nadvse zgovorni. Uspelo jim je jasno dokazati, da to, kar ljudje laično že poimenujejo 'Zoom izčrpanost' (ali Zoom fatigue), dejansko obstaja.

Bailenson v poročilu študije, ki jo mora znanstvena srenja še validirati, poudarja, da osebno ceni orodja, kot je Zoom, in da jih tudi redno uporablja, a hkrati dodaja, da bi jih šlo v skladu z novimi spoznanji vendarle nadgraditi. Spremembe, ki so nujno potrebne, če naj bi se ognili negativnim psihološkim učinkom na uporabnike, še zdaleč niso komplicirane.

Še več. Skupaj z izsledki študije uporabnikom že ponudi enostavne nasvete, s katerimi bodo učinkovito zmanjšali Zoom izčrpanost.

"Video-konference so dober način uspešnega komuniciranja na daljavo. Pa vendar razmislite nekoliko o mediju prenosa. Samo zato, ker vam je na voljo možnost videa, še ne pomeni, da morate to vedno tudi uporabiti."

V nadaljevanju nizamo štiri razloge, zaradi katerih pride do pojava psihične izčrpanosti po uporabi video-platform. Takole pravi Bailenson:

• 1. Predolga izpostavljenost kontaktom 'iz oči v oči' skozi povečane bližnje posnetke je nadvse intenzivna izkušnja.

Oboje - tako čas, ki ga pri video pogovorih preživimo iz oči v oči, kot tudi velikost obrazov, ki jih vidimo na ekranu - deluje nenaravno.

Pri običajnih srečanjih v živo ljudje drugače doživljamo govorca, si med pogovorom stvari zapisujemo ali pa občasno pogledamo naokoli. Pri Zoom klicih pa vsi neprestano gledajo drug v drugega.

In medtem ko je poslušalec v živo tretiran kot neverbalna priča, se pri video-srečanjih zdi, kot da vsi obrazi gledajo v nas, čeprav nismo tisti, ki govorimo. Količina kontakta iz oči v oči je tako dramatično povečana.

"Socialna anksioznost, ki spremlja mnoge, ko morajo javno spregovoriti, je ena najbolj razširjenih fobij v populaciji," je jasen Bailenson.

"Ko se znajdete v situaciji, v kateri vsi strmijo v vas, je to zato nadvse stresna izkušnja."

Drug vir velikega stresa pa je odvisen od velikosti vašega monitorja. Če uporabljate zunanje monitorje, se obrazi lahko prikazujejo veliko večji, kot je to naravno, kar povečuje psihično nelagodje.

"Na splošno, in v večini teh situacij, še posebno, če gre za pogovor ena na ena, pa naj bo to s sodelavci ali neznanci, je velikost obraza hkrati sporočilo osebnostnega prostora, ki ga 'zahteva' srečanje s posameznikom. Povečani obrazi se nam zato lahko zazdijo ogrožujoči, saj vizualno 'vdirajo' v naš intimni prostor."

Zaradi velikosti obraza naši možgani situacijo prevedejo, kot da nam je nekdo stopil naravnost pred nos, kar situacijo naredi intenzivno (takšne vrste bližina namreč vodi bodisi v ljubljenje ali pa konflikt).

"Ko torej več ur uporabljate Zoom aplikacijo, se ne gre čuditi, da ste nato izčrpani in v hiper raz(v)burjenem stanju," razlaga Bailenson.

• 2. Gledanje samega sebe med video-konferenco (in to v resničnem času) ustvarja psihično zmedo.

Večina video platform ob strani prikazuje sliko, ki jo oddajate med pogovorom. Kar ni naravno, pravi Bailenson.

"Če bi nas v resničnem svetu nekdo sledil tako, da bi nas neprestano lovil v ogledalo - torej v trenutku, ko govorimo, se odločamo, dajemo povratne informacije, prejemamo feedback - bi nas to zagotovo spravljalo ob pamet. Nekaj takšnega zato nikomur ne bi padlo na pamet."

Bailenson nato citira še številne študije, ki kažejo, da smo ljudje pretirano kritični do svoje podobe (v ogledalu ali drugih odsevih). In ko se tekom Zoom konferenc po več ur dnevno gledamo, se ti občutki le še intenzivirajo.

"Vse to na nas zahteva davek. Nadvse je stresno. Obstajao številne raziskave, ki kažejo na negativne čustvene posledice neprestanega ogledovanje sebe v ogledalu."

• 3. Video sestanki so dramatično zmanjšali našo siceršnjo mobilnost.

Ko se pogovarjamo z drugimi ljudmi po telefonu, lahko ob tem hodimo naokoli in se premikamo. Pri video-konferencah pa so kamere večinoma nameščene tako, da moramo naše gibanje prilagoditi njihovi poziciji, zaradi česar moramo ostajati v njihovem dometu. Gibanje je tako bolj omejeno, kot bi bilo to sicer naravno.

"Obstaja mnoštvo raziskav, ki pravijo, da ljudje bolje kognitivno funkcionirajo, če se lahko premikajo."

• 4. Kognitiven pritisk je pri video-srečanjih večji.

Bailenson zaznava tudi, da redne interakcije v živo potekajo drugače že zaradi neverbalne komunikacije, ki jo sporočamo. V bolj naravnih okoliščinah prepustimo tolmačenje gest in mimike svojemu nezavednemu. Pri video pogovorih pa nam gre to slabše od rok, zato se moramo temu posvečati zavestno.

"Neprestano se moramo zavedati svojega položaja glede na kamero. Če želimo na primer pokazati nekomu, da se z njim strinjamo, moramo z gestami pretiravati ali pa dvigniti palec v potrditev. To od nas zahteva več energije in truda, kar nas po nekaj urah takšne komunikacije precej utrudi."

Različne geste v kontekstu video srečanja tudi spreminjajo svoj pomen. 

Dolgo zrenje v nekoga med srečanjem v živo pomeni nekaj povsem drugega, kot ko se človek tekom video pogovora nejevoljno zazre v svoj lasten posnetek, ker v ozadju opazi, da je v sobo (ki je morda tudi pisarna) pravkar vstopil otrok (ali pa je kdo drug nehote zmotil sestanek).

Vir: nextgov.com

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord