Ta teden je bil naš največji fokus predvsem UKC projekt, ki počasi postaja vedno bolj resničen. Večino dni smo preživele ob popravljanju scenarijev, usklajevanju idej in preverjanju podrobnosti, v petek pa nas je čakal pomemben sestanek z njihovo širšo ekipo. Predstavile smo stare in nove ideje ter bile ponovno pozitivno presenečene nad njihovo odprtostjo in odzivom. Res je dober občutek, ko vidiš, da ljudje projekt jemljejo resno in so pripravljeni sodelovati.
Po sestanku smo si ogledali tudi dele UKC, kjer bomo snemali. Sprehodile smo se čez lokacije, iskale potencialne kadre in skupaj z zaposlenimi naredile okviren plan snemanja, da bi njihov delovni proces čim manj motili. Tam, kjer je mogoče, bomo snemali zgodaj zjutraj, še preden pridejo pacienti, na bolj živih oddelkih, kot je urgenca, pa se bomo morali sproti prilagajati situaciji. Pri takem projektu je skoraj nemogoče vse načrtovati do potankosti, zato se že zdaj pripravljamo na to, da bo treba veliko improvizirati.
Mislim, da nas je vse najbolj presenetil odziv zaposlenih. Pričakovala sem, da se bo komu zdelo to, kar delamo, malo brezveze ali nepomembno, ampak se je zgodilo ravno nasprotno. Skoraj vsi so bili takoj pripravljeni pomagati, sodelovati in deliti svoje izkušnje.
Večkrat smo slišali tudi, da si res želijo več mladih v zdravstvu in da upajo, da bo projekt koga spodbudil k tej poti. Ravno zaradi tega je vse skupaj dobilo še večjo težo in odgovornost. Nenadoma ne gre več samo za "še en projekt", ampak za nekaj, kar bi lahko dejansko vplivalo na nekoga.
Dela je trenutno ogromno, predvsem zato, ker bo prvi snemalni dan prišel celo prej, kot smo sprva načrtovale. To pomeni še več usklajevanja, popravljanja in priprav v zelo kratkem času. Kljub temu se vsega, kar prihaja, res veselim. Mislim, da nas čaka zelo intenziven mesec, ampak imam občutek, da smo pripravljene nanj.
