Na uvodnem sestanku sem najprej spoznala Nejo in Neli, drugi dve Hud jobovki, nato pa še preostalo ekipo. Vseh imen še zdaj nimam čisto osvojenih, ampak energija v pisarni je bila odlična. Takoj nam je bilo rečeno, da imamo v prihajajočih dneh slikanje, na urniku so bili snemalni dnevi in v mojih mislih so se že sestavljali outfiti. Potem pa smo prišli do tistega najpomembnejšega dela, ko so povedali nam, kdo so naročniki, za katere bomo delali. In ti so me kar presenetili.
Malo s strahom, malo z navdušenjem so nam zaupali, da je letošnji glavni pokrovitelj projekta UKC Ljubljana. Moje misli v tistem trenutku: "… ??? ...". S prestrašenimi nasmeški smo se spogledale in odgovorile, da bo tema zagotovo zanimiva in da bo to pravi izziv. Tisti dan smo prejele ogromno informacij, zato smo pisarno zapustile z glavami, polnimi vprašanj, kaj vse lahko nastane iz projekta, kot je UKC.
Par dni je minilo, s puncami smo se že zelo dobro ujele in se skupaj spopadale z nalogami – od prvih člankov in fotografiranja do prvega TikToka. Vsak dan, ko sem se zjutraj odpravljala v pisarno, sem imela občutek, da grem na druženje s prijateljicami in ne v službo, za kar sem res hvaležna.
Potem pa je prišel dan za brainstormanje idej. Skupaj z uredništvom smo začeli naglas razmišljati, kako se zadeve lotiti. Začeli smo s tistimi idejami na prvo žogo - emocionalne zgodbe, navdihujoče izpovedi in podobno, a smo kmalu z idejami začeli dolgočasiti že sami sebe, kaj šele potencialne gledalce. Prelomni moment, ko smo bedne ideje pustili za sabo, je bil, ko je Neli od nikoder zapela: "Odpeli me nocoj, reševalec moj ". Vsi smo planili v smeh; me tri, ker smo poznale pesem, preostali del ekipe pa zato, ker so mislili, da se je ravnokar spomnila vrhunskega slogana.
Od takrat dalje je šlo le še navzgor. Ugotovile smo, da smo Gen Z generacija, ki je naveličana spoliranega in popolnega, ampak, da imamo raje vsebine, ki so surove, pristne in resnične. Ravno to spoznanje nas je pripeljalo do ideje, da je treba na pristen, rahlo sarkastičen in smešen način predstaviti tudi UKC. Šle smo na kavo in ideje so kar letele iz nas. Tisti dan sem se počutila kot Emily in Paris – v marketingu je vse lepo, vse ideje so super in omejitev ni (skoraj prelepo, da bi bilo res).
Ko smo idejo predstavile naši ekipi, so bili navdušeni, kar me je iskreno presenetilo, saj sem pričakovala več zadržanosti glede na resnost UKC-ja kot ustanove. Sledila sta dva dni priprav na predstavitev naročniku, v petek pa je prišel trenutek resnice. Nisem bila preveč živčna, saj sem vedela, da imamo dobre ideje in močne argumente, me je pa skrbelo, da bo UKC eden tistih naročnikov, ki si želi komunicirati z Gen Z, ko pa jim predstaviš takšno idejo, rečejo, da je preveč.
Na sestanek so prišle štiri predstavnice UKC-ja. Predstavitev nam je šla dobro, povedale smo, kar smo želele in čakale odziv. Pomočnica generalnega direktorja je začela z besedami: "UKC je precej konservativna ustanova". V mislih sem že slišala "oh, here we go", ampak vsaka naslednja njena beseda je bila pozitivna. Strinjale so se, da je ideja odlična, da bo le treba malo prilagoditi vsebino. Me smo si koncept zadale precej široko (zdravniki, kirurgi, reševalci), oni pa želijo izpostaviti predvsem negovalno osebje, saj teh najbolj primanjkuje.
Sestanek se je razvil v sproščeno debato in zaključil z mislijo, naj nas njihova konservativnost ne ustavlja, da če bomo šle čez mejo, nam bodo že povedali. Zavedajo se namreč, da se morajo mladim približati z drugačnim stilom komunikacije.
V vikend smo odšle polne ponosa. Najbolj mi je v spominu ostala prav njihova odprtost, ki je od takšne ustanove res ne bi pričakovala. In morda je to največje presenečenje tega pripravništva do zdaj: da je največji izziv postal tista stvar, ki se je zdaj najbolj veselim.
