Predstavniki LGBTI+: Čaka nas še veliko dela pri doseganju enakosti

Marsikdo bi morda zatrdil, da je v Sloveniji v letu 2020 malo homofobije in drugih oblik diskriminacije. Da živimo v državi, polni ljubezni do vseh in da se tukaj lahko počutimo doma prav vsi. Vendar pa po besedah nekaterih pripadnikov skupnosti LGBTI+ to ne drži popolnoma.

Predstavniki LGBTI+: Čaka nas še veliko dela pri doseganju enakosti Profimedia
23. 6. 2020

Pomembno vlogo pri ustvarjanju (ne)strpne klime imajo seveda ljudje sami. Ker letos junija v Sloveniji obeležujemo 20 let Parade ponosa (več o zgodovini tega dogodka si lahko preberete na spletni strani www.ljubljanapride.org), nas je zanimalo, kako sprejeto in tudi varno se v Sloveniji danes počutijo LGBTI+ osebe. Po odgovore smo se odpravili do nekaj predstavnikov te skupnosti. 

Parada ponosa

Leto dni po prvi paradi ponosa v Mariboru

Maribor je lani pripravil prvo parado ponosa, na kateri se je zbralo približno 800 ljudi. Parado je priredil Mladinski kulturni center Maribor (MKC Maribor), njeno geslo pa je oznanjalo »Ljubezen ne izbira, zakaj bi ti?« Marja Guček, direktorica MKC Maribor, je leto dni po tem svoje misli strnila takole:

"Mladinski kulturni center Maribor je lani organiziral prvo Parado ponosa Maribor. In lani v tem času smo se zato veliko pogovarjali o tem ali je Maribor zato, ker je doživel prvo Parado ponosa, bolj odprto mesto - mesto, v katerem se varne in dobrodošle počutijo vsi, ne glede na spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolni izraz. Leto po paradi bi si želela napisati, da je Maribor, pa ne samo Maribor, Slovenija, naredila korak naprej k temu, da je strpnejše mesto, pa žal ne morem - sovražni govor napram LGBTI+ skupnosti, še posebej na družbenih omrežjih, se je razmahnil preko vsega razuma, mimo grafitov s sovražno vsebino večina hodi tako, da jih sploh več ne opazi...  To potrjuje tudi v maju 2020 objavljena raziskava o enakosti med LGBTI+ skupnostjo Agencije Evropske unije za temeljne pravice, ki je v omenjeno raziskavo v letu 2019 vključila skoraj 140.000 LGBTI+ oseb nad 15 let (sodelovali so tudi udeleženci iz Slovenije, sicer samo v vzorcu 0,5 %). Raziskava je bila metodološko pripravljena tako, da je bila primerljiva z raziskavo o enakosti med LGBTI+ skupnostjo iz leta 2012. In zaskrbljujoče je, da  se je v letu 2019 kar za 6 % povečal delež anketirancev, ki so se v preteklih 12 mesecih pred anketo počutili diskriminirano."

Član MKC Maribor, ki je želel ostati neimenovan, se je dotaknil vidika varnosti in povedal: »Kako varno se počutim, je odvisno od tega, kje sem. V Ljubljani se počutim varno, v Mariboru pa že gledam, da ob poznih urah ne hodim po »sketchy« ulicah, oziroma se počutim varno le do neke mere.« Po njegovem mnenju lahko marsikaj za večjo sprejemljivost naredi tudi država in tako vpliva na miselnost ljudi. »Večja predstavnost v medijih, izobraževanje ljudi (tudi mlajših, že v času osnovne šole), še več podpornih dogodkov, lahko spremenijo zadeve. Pripadnikom skupnosti LGBTI+ se mora v glavnem pokazati podpora.«

Svoje razmišljanje nam je zaupala tudi 24-letnica iz Maribora: »Včasih se mi zdi, da živim v mehurčku, v katerem se zdi vse OK. Moja družina, moji prijatelji so čudoviti, obkrožena sem z ljubeznijo. Potem pa stopim v »resnični« svet in opazim žaljive komentarje na Facebooku, slišim slabšalne izraze za kvir ljudi, in naenkrat me prešine – mi smo še daleč od sprejemanja.«

Tom Veber, nadobudni slovenski pesnik in vizualni umetnik, je glede položaja in sprejetosti LGBTI+ oseb v Sloveniji povedal: "Na to vprašanje le stežka podam nek enostaven in poenoten odgovor. Sprejemljivost do LGBTI+ oseb se namreč razlikuje glede na okolico bivanja in pa osebni krog v katerem se gibljejo. Moja izkušnja glede sprejemljivosti do LGBTI+ oseb je na primer zelo pozitivna. Nikoli nisem imel večjih problemov, ker sem gej, je pa res, da živim med Ljubljano in Mariborom, torej v urbanem okolju in se gibljem v umetniških krogih, katerim se pripisuje večjo naklonjenost do LGBTI+ oseb. Nekdo, ki morda živi kje na vasi in ne more biti v stiku s podobno mislečimi ljudmi, ima lahko popolnoma drugačne izkušnje."

"Kot družbo nas čaka še veliko dela pri doseganju enakosti"

Za mnenje smo se obrnili tudi na društvo Legebitra v Ljubljani, kje so nam odgovorili takole: "Če pogledamo raziskavo slovenskega javnega mnenja vidimo, da je odstotek oseb, ki homoseksualca ne bi imele za soseda (kot je zastavljeno vprašanje v vsakoletni raziskavi), v dvajsetih letih padel s 60 % na 28 %, kar kaže na to, da je v tem času Slovenija postala bolj sprejemljiva tudi do LGBTI+-oseb, se pa to vprašanje ne dotakne odnosa do transspolnih in biseksualnih oseb. Ne samo v zahodnem svetu, tudi pri nas se vidnost LGBTI+-oseb v družbi povečuje. Žal pa na drugi strani postajajo homofobija, bifobija in transfobija zaradi vedno večjega in bolj neposrednega širjenje sovraštva, ki je prešlo tudi v programe in izjave vidnih članic_ov političnih strank, t. i. civilnih iniciativ, in nekaterih oseb, ki v družbi zasedajo pozicije moči, vedno bolj neposredne in razširjene v spletnih komentarjih, socialnih omrežjih in se pogosteje ponovno prestavljajo na ulico. V letu 2019 smo bile_i priča kar trem večjim in izjemno zaskrbljujočim napadom na skupnost LGBTI+. Aprila je v okno LGBTI+-organizacije DIH priletel kamen, oktobra je bil hudo pretepen gej v Murski Soboti, novembra pa je skupina nasilnežev napadla LGBTI+-kluba Tiffany in Monokel. Tako da nas kot družbo še čaka veliko dela pri doseganju enakosti."

Iz prejetih odgovorov lahko razberemo, da so se v Sloveniji nekatere pozitivne spremembe že zgodile, še zdaleč pa ne moremo govoriti o enakopravnosti LGBTI+ oseb v družbi. Predstavniki skupnosti si želijo več podpore, več predstavljanja teh tem v medijih, več vidnosti. Opozarajajo pa tudi na nujnost preprečevanje spletnega nasilja, saj se vse pogostojeje dogaja, da se to nasilje seli tudi na ulice. 

Letošnja jubilejna Parada ponosa v Ljubljani bo potekala 26. seprembra, vse do takrat pa bo Društvo parada ponosa organiziralo številne dogodke. Več informacij najdete na ljubljanapride.org.

Projekt podpirajo: