V tednih po smrti žrtve ameriškega policijskega nasilja Georgea Floyda so ulice sveta preplavili protestniki, ki pod sloganom "Black Lives Matter" korakajo za pravičnejši svet. V odziv na proteste so se o rasizmu začeli izpraševati tudi Slovenci.
Novinarke Cosmopolitana so se po odgovore odpravile do nekaj temnopoltih Slovencev, ki so z njimi delili svoje izkušnje in občutja. Njihova prva sogovornica, Kim Camara, je o imela o prisotnosti rasizma v Sloveniji kaj povedati.
Kim Camara je lastnica prvega frizerskega salona za urejanje afropričesk v Sloveniji, Black Diamond. Salon se nahaja nasproti parka Tivoli, na Celovški cesti 44 v Ljubljani.
O rasizmu v Sloveniji iz prve roke!
V nadaljevanju povzemamo intervju novinarke Cosmopolitana, ki je s Kim Camaro spregovorila o njeni izkušnji temnopolte ženske, ki živi in dela v Sloveniji.
Ste se kdaj počutili odrezano od svojih sovrstnic?
Da, sem se, že v osnovni šoli. V tretjem razredu sem imela težave zaradi barve polti. Otroci iz drugih razredov so govorili: "Mi se ne bomo družili s tabo, ker si ti drugačne barve."
S kakšnimi preprekami ste se soočali kot poslovna ženska temne polti v Sloveniji?
Težko je biti temnopolta ženska, saj te v Sloveniji ljudje gledajo (še posebej, če si tujka), kot da ti to ne pripada. Da ti ne bi smela imeti možnosti uveljavitve v podjetništvu. Da nisi sposobna, da si manj vredna, ker si drugačne barve polti. Ne zato, ker sem ženska, ampak zato, ker sem temne polti. Zaradi tega imam tudi probleme s sosedi - ves čas poskušajo nagajati.
Ali se v svojem življenju kdaj srečujete z dodatnimi preprekami, ko greste v trgovino, na ulici, doma?
Zagotovo. Ko grem v trgovino začnejo trgovci z menoj govoriti v angleščini. Pogosto se soočam tudi z žaljivkami, ozmerjajo me ali primerjajo z živaljo. "Ooo, glej, ta je prepečena." Tega je zares veliko. Praktično vsak tretji mi nameni kakšno opazko.
Se Slovenci drugače obnašajo do vas ali vaših staršev, do starejših ljudi temne polti na sploh?
Ne bom metala vseh v isti koš, ker tu vendarle živi tudi veliko ljudi, ki so že potovali in ki vedo, kaj pomeniti biti tujec. Zavedajo se, kako se počutimo tukaj. Sicer pa se ljudje različno vedejo. Nekateri mi tudi odrekajo pravico, da sem. Ko si kot temnopolta želim najeti stanovanje, mi bo to le težko uspelo. Samo zaradi barve moje kože. Čeprav sem državljanka Slovenije, to ni dovolj. Delam, lahko plačujem davke. Zakaj mi v Sloveniji niso dane iste možnosti kot ženski bele polti? Ne razumem tega. Tudi moji starši so imeli veliko podobnih težav.
Kim Camara v svojem frizerskem studiu Black Diamond
Imate svoj lasten frizerski salon. Kako uspešni ste? Ste tudi tukaj naleteli na kakšne težave?
Ko sem odpirala svoj salon, sem razmišljala takole: "Če bi šlo samo za temnopolte ženske, to nikakor ne bi šlo. Ne bi moglo iti, ker nas ni veliko tukaj v Sloveniji." Pa vendar sem nato od slovenskih strank dobila zares dobre odzive. Največ mojih strank so bele Slovenke. Salon pa je bil tudi sicer lepo sprejet. Nimam večjih težav s tem delom posla.
Kakšno je vaše mnenje o Slovencih?
Moje mnenje je večinoma pozitivno. Imam kar nekaj prijateljic, s katerimi imamo dobre odnose. Težko odgovorim na to vprašanje. Obstajajo namreč dobri in slabi ljudje. Slovenci pa ste nasploh precej zaprte narave. To me kar moti.
Bi si želeli kaj sporočiti drugim nadebudnim temnopoltim podjetnicam v Sloveniji?
Seveda. Predvsem naj bodo vztrajne. In naj ne dovolijo, da bi jih kdorkoli gledal zviška ali jim jemal motivacijo. Naj imajo pokončno glavo in naj se borijo za to, v kar verjamejo. Morajo vedeti, da jim nihče ne bo priskočil na pomoč. Od države ne bodo dobili nikakršne finančne pomoči. Ko se lotiš posla, ga moraš zgraditi sam. Jaz sem v svoj salon vložila vse svoje prihranke. Nič mi ni bilo podarjenega. Tudi to morajo vedeti ljudje. Samo zato, ker smo tujci, še ne pomeni, da smo od države dobili kakšno pomoč za svoje začetke.
Po drugi strani pa jaz sploh nisem tujka. Slovenija je tudi moja država. Tukaj sem odraščala. Tukaj se počutim bolj doma kot v Sierra Leone, kjer v meni prav zares vidijo tujca. Tudi zato se mi zdi še toliko bolj trapasto, da me kot tujko vidijo tudi nekateri ljudje v Sloveniji. Pa vendar upam na boljše čase. V mislih imam predvsem mlajše generacije. Želim si, da bi se stvari morda lahko spremenile vsaj zanje. Drugim temnopoltim ženskam v Sloveniji skratka sporočam, naj ostanejo močne.
Ali menite, da je rasizem nekaj, o čemer se v Sloveniji premalo pogovarjamo?
Da, veliko premalo. Ko sem še hodila v šolo, pa se o tem sploh ni govorilo. Tako kot se premalo govori o drugih težkih temam. Slovenci bi vse najraje pometli pod preprogo in se delali, da rasizma tukaj ni. Če pa ga že ne morejo povsem zanikati, bodo radi dodali, da zagotovo ni tako hudo, kot je v Ameriki. Pa vendar. Amerike in Slovenije ni mogoče primerjati. Še posebno, ko je govora o rasizmu. Presojanja o tem, kje ga je več ali manj, niso na mestu. Rasizem je še vedno rasizem. In rasizmu je potrebno narediti konec.
Naj navedem nekaj primerov rasizma, ki sem ga bila sama deležna.
Popolni neznanci na ulici me sprašujejo, ali 'me je malo dobilo sonce'. Nekaterim se takšne opazke ne zdijo nič posebnega, mene pa so že kot 10-letno deklico prizadele. In potem sem začela razmišljati, ali je z mano nekaj narobe.
Kadarkoli odprem slovensko revijo, tam ni črnskih otrok s skodranimi lasmi. Kot da takšnih v Sloveniji ni. Zares si želim sprememb v tem oziru. Da bi temnopolti otrok odprl takšno revijo in rekel: "Aha, tale je pa meni podoben. Lahko se po njem zgledujem", namesto da bi neprestano razmišljal: "Ojej, moraš imeti ravne lase, da boš lep, moraš biti bele polti, da boš lep."
Včasih pride v moj salon kakšno mlajše dekle, na primer mulatka. In ko jo vprašam, kako se ona počuti v Sloveniji, mi odgovori, da ima tudi v srednji šoli še vedno opravka z rasizmom. Sošolci jo na primer kličejo "nig**". In jo zafrkavajo, ker ima temnopolto mamico. Ne razumem, kako se lahko mladi odrasli še vedno tako vedejo? Ob tem pa za svoje vedenje niso deležni nobenih sankcij in opominov. To bi bilo nujno spremeniti.
Tudi sicer velja, da se moramo temnopolte ženske neprestano boriti za svoj položaj v družbi. Celo pri tako preprostih stvareh, kot so naše frizure. Še nedolgo tega ni bilo primerno, da smo imele skodrane lase, danes pa smo se že naučile sprejemati sebe in se imeti rade takšne kot smo.
Novo na Metroplay: "Ni uspeha brez trdega dela." | Maja Štamol Droljc
