Marko Ujc: "Na tem ste ženske vsekakor postale enakovredne moškim"

V gledališki predstavi Pravila igre spremljamo Marka, ki pripoveduje o svojem ljubezenskem življenju. Pripoved se začne smešno, naivno, najstniško pač, z branjem pisma, ki ga je napisal svoji prvi ljubezni.

Nato spremljamo protagonista v njegovih 20-tih, ki se zabava na Metelkovi, pleše in osvaja. Pripoveduje o dekletih za eno noč, ki so le številke na njegovi poti pri »doseganju milijona«.

Natakarica, sladka princesa, lepa, grda...njihove osebnosti so zreducirane na osnove pridevnike. Vse dokler ni govora o »Njej«.

O ženski, s katero načrtuje prihodnost, čeprav se ob njej na trenutke počuti utesnjenega. O ženski, ki ga je naučila ljubiti, a nato odkorakala stran in mu zlomila srce. Na koncu igre Marko odide z odra in igralca pusti v nevednosti: bo nadaljeval svojo igro ali se prepustil novi ljubezni...

Predstava Pravila igre je tvoje magistrsko delo. Nekdo je kot komentar po predstavi (na FB-ju) napisal: »Marko čudovito si se izkazal... tako zelo TI si bil...« . Sklepam, da gre torej za zelo oseben projekt.

Ta izjava mi je pravzaprav zelo smešna, saj me ta oseba sploh ne pozna zares. Najina komunikacija je bila precej kratka. Sicer pa ja, predstava je zelo osebna, bazira na resničnih dogodkih, ki pa so zelo predrugačeni.

Pri predstavi si se v celoti razgalil. Govoriš namreč o svojih najbolj intimnih odnosih. Ali je bil pri tem »razgaljanju sebe« prisoten strah?

Seveda. Strah pa mi je hkrati vlival tudi moč.

Torej si se pri ustvarjanju projekta odločil, da boš šel do konca, dal vse od sebe in vložil »samega sebe«?

Najprej sem želel zaključiti študij »po liniji najmanjšega odpora«. Med dogovarjanjem z mentorjem, o samem delu, sem ga vprašal, kaj sploh želi videti od mene in mi je rekel: »Glej Markec, jaz hočem Tebe videt, da imaš nekaj svoj »statement«, da neki poveš...«. Mislim, da sem s tem projektom mogoče še preveč povedal. Za oba spola. (smeh)

Mislim, da žensko (kot gledalko) v predstavi »udari« in »špikne« neposredna moška govorica. Ko same govorimo o isti zadevi, zadeve prav tako ne olepšujemo, pa je vendar le naš »žargon« drugačen.

Ja, veliko več detajlov si poveste v primerjavi z nami. Eden od komentarjev na del predstave je bil: »Vse lahko pustiš noter, samo drugače povej.«.

Kaj je pravzaprav »dedc« ? - Vsi smo ene velike p****.

Ampak s tem, ko bi govoril drugače, bi stvari bile povedane tako, kot si jih ženske želimo slišati, ne bi pa bile realne.

Del igre je zelo komičen, pretiran, črn. Odslikava »dedca«. Ampak kaj je pravzaprav »dedc«, vsi smo ene velike p****. Polniš se, ampak polniš praznino. Moški mislimo, da ženske želite tipa, ki vas bo branil, ne pa nekoga, ki bo »jokcal« v smislu »jaz si želim biti samo tvoj«.

Glede na to, da predstava res odgrinja veliko ali je mogoče obstajala kakšna tema, o kateri nisi želel govoriti. Neka meja pod katero se nisi želel spustiti?

Kirurško smo se lotili mojega besedila – rezali besede, postavili zadevo tako, da se moški in ženske gledalci lahko prepoznajo v njej. To je bil projekt, s katerim sem res šel do konca. Sam proces ustvarjanja je bil zelo psihoterapevtski.

Ker je bilo osebno in še preveč sveže?

Ja, ker sem jo spustil globoko. Rek, ki govori, »da ti nekdo zleze pod kožo«, ta pregovor ni »iz trte zvit«. In mislim, da nas ogromno ljudi teh stvari ne predela in ostane to v nas. Sam proces ni bil psihoterapevtski samo zame, ampak tudi za vse, ki so z mano sodelovali. Vsi smo padli v to in začeli razmišljati o nerazčiščenih odnosih. Režiserju, asistentki, vsem je »butalo« na površje.

Zakaj sam naslov Pravila igre? Ker v predstavi ne podajaš zares nekih pravil...

Ker vsi igramo življenje, in ja, v tem ni nekih pravil. Torej sam naslov dopušča variacijo – igra življenja in pravila ljubezni ali obratno, pravila življenja in igra ljubezni. Torej zato pravila, brez podajanja pravil.

Predstava meče žaromete na današnje prazne odnose. Si z nekom, si intimen, potem pa zamahneš z roko in končaš, greš naprej, ne gradiš in se ne zavezuješ. Zakaj misliš, da je tako? Zakaj se gremo to doseganje »milijona«?

Nekaj ti manjka, navajeni smo, da vse dobimo hitro. Mislim, da polnimo praznino, ampak praznina potem polni nas. V vsem tem se skriva neka večna neodraslost. In s temi odnosi smo vedno bolj prazni. Potem pa nastopi vprašanje: »Zakaj se ne počutim dobro, če mi gre tako dobro?!«

Mama mi je enkrat rekla: »Eh vi ta mladi, čist nč več ne znate potrpet«. Vedno smo v coni udobja, ugodja. Delamo vse samo, da se imamo fajn in smo »zblojeni«, nori smo.

Ali si je del tebe, v obdobju »letenja k milijonu«, vseeno želel, da bi našel nekaj iskrenejšega?

Sem iskal, ampak se nisem želel »predati«, ker sem se bal občutka, da bom vse zamudil. Če karikiram: »Moram doseči »milijon«, ker sem jaz tak material, da bo drugače milijon razočaran. Če me torej vse ne izkusijo, moja misija ne bo opravljena«. Nisem zares razmišljal tako skrajno ampak...gre pač za »pumpanje« ega. Sem pa v te odnose vedno dajal več kot bi smel. Imam to »napako«, da se moram pogovarjati. In preko pogovora spoznavaš človeka... Če pogledava pravila »one night standa«, sem se vedno narobe obnašal.

Pravila: brez pravih imen, brez telefonske številke, emaila...

Ja, čeprav nekaj časa sem pa imel tak odnos. Ko sva se srečala, sva bila skupaj, brez pravih imen. Jaz sem bil za njo Pantomimik.

Če se zadeva ponavlja potem je nekako težko pričakovati, da se stvar ne bo zapletla, se ti ne zdi?

Ko se stvar ponavlja je pravilo, da se zaplete, slej ko prej. Vsaj na eni strani, ali pa je stvar izmenična, če to traja dlje.

Se pa tudi pri moških oz. pri meni zgodi, da imam »moralca« naslednji dan. No včasih, včasih si pa mislim »Jeee, to stari!«. Ampak to je spet »filanje« ega, zbiranje trofej.

Zeleno Sonce ali pomolžena krava

Celotna stvar deluje precej podobno z ženske strani. Gre za iskanje lastne potrditve...

Tako, iščeš lastno potrditev. Problem je prav to, da iščemo potrditev v drugih in ne v sebi. Drugi ti dajejo vrednost. In stvar je izjemo preprosta, izbira ogromna. Kdo je imel toliko možnosti nekoč, ko so od jutra do večera obdelovali zemljo, kdo bi si želel po napornem dnevu iti še na Zeleno Sonce in eno »nažgat«. Preden se danes zadeva zaključi, bi nekoč morali že vsaj eno kravo pomolsti.

Preveč časa imamo torej...

...ja in izbire, Tinder, Badoo, cel svet nam je na razpolago. Te strani so čisti »meat market«. 

Se ti zdi, da lahko spoznaš »tapravo« preko spletnih strani?

Tinder gre v totalno nasprotno smer. Medtem, ko Badoo že s tem, ko ni samo slikovni, ampak združuje ljudi na podlagi skupnih interesov, mogoče predstavlja boljšo možnost. Če je seveda rešitev v tem, da sta si partnerja podobna.

V vsakem primeru se odločimo za oz. proti nekomu zelo hitro, na podlagi ene slike oz. stavka...

Imaš žensko pri 42 z alinejo »otroci: nekega dne« in si sam sebi rečeš »pol pa jaz še nisem tolk zmešan«.

Mora pa človek imeti pri vsej tej hitrosti in ponudbi ogromno mero potrpežljivosti, volje in vztrajnosti, se ti ne zdi?

Ja, stvar je precej hitra, vidiš pa samo fotko, ne osebnosti. Smo v času eskapizma, skrivanja za velikimi »nickname-i«, filtri in smo kar težko iskreni.

Gre za igro, ki te hkrati »prazni« ampak je po drugi strani neverjetno vznemirljiva.

Ja in pri tej igri me najbolj polnijo trenutki, ki se zgodijo pred samim fizičnim kontaktom, takrat mi najbolj dogaja. Mislim, da imamo vsi »fetiš« tega preigravanja.

Ja, ko ne veš...

...ko ne veš, in ti v glavi igrajo Arctic monkeys Do I wanna know... »Rajc pozornosti oz. mentalni rajc«. Ta del igre te polni pri tem flirtanju. In, če se vrnem nazaj na Badoo in Tinder, ženske, ki imajo status »poročena« ali »v razmerju« iščejo prav to pozornost.

Zraven nje sem ležal, nje pa ni bilo

Pogosto je prav pomanjkanje pozornosti tisto, ki odvede žensko proč, drugam, v novo zvezo ali v »prepovedano« razmerje. In, ko se mentalno odcepimo nas ni več...

Točno to. Tak občutek, sem imel sam v tej propadli zvezi. Zraven nje sem ležal, nje pa ni bilo. Le kup mesa, ki diha.

Mogoče je med drugim danes problem, da od partnerske zveze pričakujemo preveč. Želimo, da je partner naš najboljši prijatelj, najboljši ljubimec...

Odnos vzamemo blazno resno. Če ti dam svoje srce in ti meni svojega, potem ne smeva imeti slabega dneva. Že to, da si vzamemo dan zase je videno kot začetek konca. Če sta oba dovolj zrela, potem ne bo konec sveta, če se en dan ne javita drug drugemu. Očitno smo ohranili nek romanticizem, pretiravamo v svojih pričakovanjih.

Če so bile nekoč zveze sklenjene iz ekonomskih razlogov...

...so danes zgrajene na čustvih.

In ko se nam zalomi...

...je konec sveta. Najprej ti gre na živce, ko te nekdo duši in te želi konstantno ob sebi. Ko pa se stvar obrne pa se nam zdi, kot da se življenje končalo. Nimamo več smisla. V partnerju vidimo boga, ki mora za nas narediti vse. In pri tem se postavlja vprašanje: Do kolikšne mere sem lahko samostojen, da sem še z nekom.

In seveda pridemo do tega, ko si rečeš: »Konec. Če je tebi vseeno, potem bo tudi meni, če ti ne pokličeš, te tudi jaz ne bom. Vseeno mi je.« In se igramo. V resnici ti ni zares vseeno, ampak tega ne boš pokazal.

Na tem ste ženske vsekakor postale enakovredne moškim. Slepimo sami sebe.

Se ti zdi, da nam vsa ta igračkanja, slabe izkušnje in razočaranja zameglijo pogled?

Problem je, ko igra postane navada. Tako kot kajenje, vsi vemo, da škoduje. Ni dobro, da se toliko igramo.

V Pravilih igre govoriš tudi o »neprijetnem jutru«, ki sledi razburljivi noči. Ena izmed tvojih taktik, kako se izvleči iz tega je, da spiš, dokler punca ne odide...

(Smeh) V tem konkretnem primeru sem imel res hudega mačka in sem samo čakal, da odide.

Kaj pa ideja, da bi skupaj spila kavo, kot dva odrasla človeka?

Moji odnosi so bili zvečine taki. A boš kavo, jajček...Neprijetna jutra niso bila zares neprijetna. Verjetno so se tudi zato začele komplikacije, ker so bila jutra precej prijateljska. Sem pa enkrat doživel situacijo, v kateri sem se počutil totalno izkoriščen.

Povej...

Zjutraj, ko sem se zbudil, se je ona že oblačila. Ko sem jo nekoliko presenečen vprašal, če že gre je odgovorila samo: »Ja, luštno je blo«. Baje je šla nahranit svoje mačke.

In tvoji občutki?

Bedni, izkoriščenega sem se počutil. To se pa ne dela tako, kaj pa kavica pa jajček?! (smeh).

Vloge spola se torej tudi zamenjajo.

Ja, meni se je to zgodilo, pa podobno prijatelju. Moja predstava je dokaz, da se situacija obrača, ker jo tudi ženske popolnoma razumete. Res smo si postali isti, kot si prej omenila, tudi vam je lahko vseeno.

Luštno je blo ...

To obnašanje lahko enačiva s tem, da ti je vseeno. Mogoče si celo prizadet in greš ven iskat novo potrditev. Ker kdo bo še stagniral doma in se jokal. In potem si z nekom, in mu rečeš: »Luštno je blo«...

Točno to. Greš po potrditev, po možnosti je fant, ki te je prizadel v neposredni bližini in se potrdiš pred njim.

Nedvomno, najboljši možen scenarij...

To, da mi ženska želi dokazati svojo veljavo, tako da je z drugim... Ne, jezen sem bil, ko se mi je to enkrat zgodilo.

In smo spet pri igricah...

Ja in kljub temu, da sva se po tem še pogovarjala, nisem mogel izbrisati te slike, da je bila z mojim prijateljem.

In kaj je z igrico dosegla, nič.

Dvakrat nič. Ampak to je to - iskanje potrditve. In iskal sem jo tudi sam. Potrdi, potrdi, potrdi in nobene samozavesti. Prijatelji so mi sicer govorili kakšen car sem, sam pa sem se spraševal, zakaj se tako bedno počutim.

Instantna potešitev...

Ja in instant ima razne emulgatorje in kemične spojine, ki omogočajo hitro pripravo. Na dolgi rok pa to organizmu škoduje.

Kje pa si zdaj po vseh teh izkušnjah, razmišljanjih?

Trenutno sem malo izgubljen. Vesel sem, da sem izkusil globoko ljubezen in si dokazal, da sem sposoben teh občutkov. Sprašujem pa se, če si upam ponovno ljubiti. Sem nekje tam, ker se konča tudi sama predstava.

Lahko pričakujemo nove epizode igric oz. nadaljevanje Pravil?

Ne. Včeraj, ko sem bil na Metelkovi (Zeleno Sonce: 100 obletnica), sem pohvalil neko punco, da dobro pleše. Potem sva se zapletla v pogovor in sem si mislil sam pri sebi: »Luštne so te igrice, sam, res se mi ne da več«.

Napisala: Nina Vidrih v okviru projekta Hud job #3

Fotografije: Željko Stevanić/IFP - Arhiv CTF - UL AGRFT

Predstava Pravila igre bo ponovno na odru 17.6.2016 v Španskih borcih. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču