Kako se je vse skupaj začelo. Od napačnega oglasa za delo, do izgubljenega maila, s čustvenimi vzponi in padci ter mislimi, ki so me ves čas spremljale.
Kdaj in kako se je vse skupaj začelo? Pri približno petih letih, ko me je mama naročila na prvo (otroško) revijo, ali mogoče nekaj let pozneje, ko sem začela vso žepnino zapravljati za modne revije. Če pustim analizo svojega otroštva ob strani, se je vse skupaj začelo, ko mi je kolega rekel, da je na zaposlitvenem portalu, videl popolno delo zame. Še isti dan sem preverila, o čem je govoril, in našla oglas, za delo novinarja v oglaševanju (ne ravno moja sanjska služba). Nekaj dni pozneje, ko sva se s kolegom zopet pogovarjala, ugotoviva, da govoriva o dveh povsem različnih oglasih.
Prijava, na pravi razpis in razgovor
Po oddaji prijave s svojim CV-jem, predlogi o izboljšanju publikacij založniške hiše, najavo projekta in intervjujem v Playboyevem slogu, se je začelo čakanje. Mi bo uspelo? Bila sem ravno na predavanju o antičnem romanu, ko sem dobila vabila na razgovor. Vdih, izdih, waaaa sem že korak bližje.
Med razgovorom, ki sem ga imela z Manco Čampa Pavlin (odgovorna urednica revije Cosmopolitan) in Meto Kač (uredniška direktorica), smo se dogovorile, da za zadnji izziv, pred dokončnim izborom, priredim še en članek za Cosmopolitan. Super, torej sem še v igri za službo.
Potem pa maila s člankom, ki bi ga morala prirediti, ni bilo. Ok, sigurno se izbrali že nekoga drugega. Na dan, ko nam bi morali sporočiti novico, o izboru kandidatov, pa klic, da je verjetno prišlo do pomote pri pošiljanju maila. Nazadnje le dobim ta članek, ga prevedem, uredim in pošljem.
Med 4. serijo počepov in sklec
Zjutraj faks, nato kava s kolegico, ves ta čas pa pogledovanje na telefon in čakanje na novico, ali mi bo tokrat le uspelo. Eksplozija čustev, adrenalina ter pričakovanj me prisili, da se med čakanjem zamotim s telovadbo. Nekje na 4. seriji vojaških poskokov in sumo počepov, dobim mail.
Šok! Uspelo mi je, mesto novinarja je moje. In kaj narediš, ko se ti izpolni ena ogromna želja? Pokličeš vse, ki si jim zadnje tedne, vneto razlagal, kako pomembno je to pripravništvo, enkratna priložnost, ki nikakor je ne smeš zamuditi... Za veseljem pa pride tudi strah in dvomi. Mi bo uspelo, bom kos vsem nalogam?
O tem, kako smo se na uredništvu, skupaj z Ano, Lano in Markom, prvič zbrali na 1. april, brez šale, pa v naslednjem zapisu.
