Pozabite romantične svečke in razkošne večerje, s Cliom sva se na drugi zmenek raje odpeljala na svež gorski zrak. Skoraj 400 kilometrov, nekaj dežnih kapelj, dobra družba, tradicionalna Slovenska hrana in fantastičen avdio sistem so bili razlog za popoln roadtrip.
Smer Gorenjska
S Cliom sva rada v dobri družbi, zato sva na pot povabila še prijateljici Andrejo in Miro. Po začetnem načrtu, da se bomo sonca naužile na obali, smo zaradi nepredvidljivih cestnih razmer spremenile plan in se zapeljale na gorenjsko avtocesto. Prva postojanka: počivališče Voklo, obvezna kava in posladek. Med tem ko smo kule načrte kam ga bomo peljale, pa je Clio užival v neizmerni pozornosti in pogledih mimoidočih.
Padla je odločitev - smer Bohinj. Pot do Lesc je minila v hipu, kljub precej prometni avtocesti smo spretno vijugali med avtomobili. Izbrala sem ECO način vožnje, saj sem ena tistih, ki rada preudarno ravna, kadar je govora o okolju. Manjša poraba goriva in manjši izpust CO2 sta poskrbela, da je bil naš roadtrip ne le super zabven, temveč tudi okolju prijazen.
Potem pa prvi prometni zamašek. Očitno nismo bile edine, ki smo prišle na idejo o posedanju ob gorskem biseru. Kot v počasnem posnetku smo se premikali proti Bledu. To nam je dalo dovolj časa, da zaužijemo lepote pokrajine, ki so se nam zdele lepše od ozadja Windowsov. Običajno je gužva visoko na mojem seznamu stvari, ki jih sovražim, vendar v prijetni družbi in s sistemom asistence speljevanja na klancu, je bilo vse skupaj veliko bolj znosno.
Clio: Slovenski top model
Na poti proti Bohinju smo naredle še en postanek, saj je bil pogled na Bohinjsko Belo prekrasna kulisa za nekaj fotografij z našim lepotcem. Clio pozira kot pravi profesionalec. Kjerkoli smo se ustavile za nekaj fotografij, je takoj prevzel vso pozornost. Njegova strastno rdeča barva je skupaj z zeleno pokrajino in belimi gorskimi vrhovi risala pravo idilo. Kot iz reklamnega kataloga!
Po fotošutu pa končno čas za prvi pravi postanek in oddih ob jezeru. Ujele smo še zadnje sončne žarke, preden je turiste pregnala krajša nevihta. Me smo svoje zavetje poiskale kar v Cliu in po tem, ko ga je rahlo opral dež posnele še nekaj fotografij. Kako ironično, da je bil edini pristotni fotograf ravno Francoz. Gotovo je ob pogledu na svojega rojaka še toliko bolj z veseljem posnel tisitih nekaj fotografij. "Merci!"
Popoldanska ura je bila ravno pravšnja za okrepčilo. V stilu našega roadtripa in ogledovanja slovenskih lepot, smo se znašle v tradicionalni Slovenski gostilni, kjer so bili na meniju štruklji, jota in stročji fižol s krompirjem. Njamsi! Krušna peč, narodne noše in lončene posode so nas popeljale v nostalgične čase, hkrati pa nas je prevzel občutek domačnosti in želja po valjanju v topli postelji. Bil je čas za povratek domov.
Zavidanja vreden
Kljub spolzkem vozišču in dežnim kapljam, ki kar niso odnehale, smo spretno vijugali nazaj proti Bledu. V Cliu je občutek varnosti kljub razmeram na cesti res izjemen. Kratek postanek na Blejskem gradu je spet vzbudil pozornost turistov. Mislim, da so mu drugi avtomobili kar malo zavidali, nam pa so mežikali tudi njihovi vozniki.
Zadnji postanek je bil kamp Šobec, kjer smo prebudile otroka v sebi, se sladkale s sladoledom in zganjale vragolije na otroški gugalnici. Mislim, da smo se te energije navzele tudi od Clia, ki je resnično mladosten in energičen. Še zadnji vdihi svežega gorenjskega zraka, nato pa vožnja proti Ljubljani.
Ta je minila v znamenju dobre glasbene podlage, ki ima zaradi Renault Bass Reflex sistema res neverjento dober zvok. Skupaj z avtom smo kar plesale po cesti. V hipu smo bile nazaj v Ljubljani in po vseh teh prevoženih kilometrih je prišel tudi tisti čas, ki se ga vsi tako radi izogibamo: točenje goriva.
Oh, Clio <3
Scena, ki se je odvila na bencinski postaji bi prav lahko bila tudi začetek kakšne šale. Koliko žensk je potrebnih, da natoči gorivo v novega Clia? Odgovor je 3. Po pregledu vseh dokumentov smo končno odkrile kaj pije naš Clio, sledil je šok in takoj za njim smeh: "naš Clio je dizel!"
Okrepčan in poln vtisov iz enega njegovih prvih izletov je nato Clio odpeljal domov še mene. Nekaj intimnih trenutkov je bilo dovolj, da sva naredila kratek povzetek dneva, ki je bil res poln dogodivščin. Na koncu pa še sramežljivo vprašanje: "Bi bil samo moj... za vedno?"
Moje pripravniške in ostale prigode lahko spremljate tudi na:
Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić
