Od koder sedim, vidim gozd. Naravo. Zelenje. Rože, ki se upogibajo pod težo jutranje rose, ki je v tem koncu značilo za jutra v zgodnjih dneh poletja. Sence, ki se premikajo s kopastimi oblaki, ki so se pravkar narisali na nebu. Slišim rezgentanje konjev in brenčanje kosilke in šelestenje gozda, ki me obkroža.
Pogled na prelepo Posestvo Laz
Pobožam marjetico, ki se je udala pod težo dežnih kapelj. Od koder sedim, vidim prihodnost in slišim preteklost. Vidim sebe, kako lovim zadnje poletne sence pod krošnjo stoletja stare Lipe. Kako strežem juho na travniku, ki sam po sebi spominja na prizor iz filma in kako berem knjigo, ki jo je zapisalo življenje nekega pustolovca iz drugega prostora in časa. Slišim besede, ki se se pod istim drevesom podile po glavi učitelju iz prejšnjega stoletja in lomljenje vpreg, ki zdaj visijo v utici ob pravkar dokonačni maneži. Tu, čutim mir ... kot metulj, ki se je pravkar odpočil na bilki detelje med lahkotnem plesom z vetrom. Vidim čas, takšen kot je. Čutim hvaležnost, ki bi jo morala videti vsaki dan. Globoko vdihnem. V nos se mi prikrade vonj po družini. Mesni pečenki in krompirju in perilu, ki je bilo pred petimi minutami obešeno preko hrastovih tramov. Pomislim. Na dar, ki moje misli spreminja v tekst, ki se sliši, kot da ni moj. Na tatu, ki s šalo pove vse, kar bi si želela slišati. Mamo, ki ne neha spraševati kako sem. Poljube najbolj ljubečega fanta. Moškega, pravzaprav. V očeh se mi naberejo solze. Kako ironično. Na licu mi v nagli liniji obkrožijo nasmeh, ki si pravzaprav ne bi mogel želeti več. "Ni potrebovala veliko. Le dober svet, veter v laseh, ki ti dovoli čutiti. In nekoga, za z njim deliti."
Paviljon v objemu Trnovskega gozda
O prelepem posestvu sredi Trnovskega gozda lahko več preberete s klikom tu
Mojim izzivom lahko sledite na:
Ostalih prispevkih mojega pripravništva
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc
