Ash. napisal/-a:Ja, interes ...in motivacija. Eno je povezano z drugim. In če eni mali punčki od malega govorijo, da nič hudega, če ji ne bodo šle tehnične stvari, ker to morajo kao znati samo fantki, je nekako logično, da takšna punčka nima nekih super pogojev za razvijanje interesa, ker ji okolica zbije motivacijo še preden bi ta interes lahko razvila. Ja, so izjeme, ki se ne dajo, ampak večina otrok kloni pod pritiski družbe, ker otrok pač rabi spodbudo.
V drugem razredu OŠ smo za domačo nalogo morali izbrati svoj poklic. Izbral sem, da bom programer, ker sem videl narisan računalnik, no monitor, in mi je bilo všeč. Niti nisem vedel kaj pomeni programer, pisalo je programer ne računalničar, zato sem mislil, da je to isto. Ironično, da sedaj po izobrazbi sem res programer
Ampak dejansko ne programiram, razen ko moram ali pa hočem.To je eden mojih prvih poklicev, ki sem ga izbral. Če odmislimo, da sem hotel biti policaj, detektiv, vojak
Tega sem potem izbral v šoli realno glede na svoje sposobnosti (ne glede na risanke).Računalnika sem si zelo želel, tako da sem ga risal v zvezek in staršem posredno kazal naj mi ga že kupijo. Potem so mi kupili, ampak smo falili pri memory-ju. Je imel samo 8 MB RAM-a in pri mojem očetu ta nadgradnja ni bila mogoča, ker on računalnik je že kupil in zdaj ne bo več nič dokupoval v njega
(Glede na poznejši razvoj je morda celo prav, da mi ni hotel dokupiti dovolj memory-ja, da bi lahko vsaj Windows98 naložil (mislim, da se je tudi on bal, da bom preveč padel not). Zdaj 2 opciji sta. Morda bi res zablestel, ker sem bil talentiran in bi zdaj bil eden top strokovnjakov, ampak res top globalno. Ali pa bi se zasvojil oz. bi se mi še bolj kakšno ravnovesje kje podrlo.
Kdo bi vedel. 
)Trajalo je, da sem dobil naslednji računalnik za birmo, da sem dejansko res lahko začel delati. Takrat smo s sošolci že sami vedeli definirati katere specifikacije moramo kupiti. Nisem igral samo najnovejših igric, sem jih tudi, uporabljal sem modem/internet in kaj kmalu naložil nanj tudi Linux. Konzola me je dovolj privlačila, da sem lahko tipkal v njo in se tako igral s samim sabo. Sam sem odkrival ta svet. (En profesor v srednji šoli me je potem tudi spodbujal, ne toliko za tem sem tudi delal za njega. Pa še z nekaj strokovnjaki sem si tu in tam dopisoval oz. jih bolj sam kaj spraševal.)
Spodbude doma ni bilo. Za slabo držo, ki jo imam še sedaj, so mi zgolj težili, da narobe sedim za računalnikom in itak da sem cele dneve za računalnikom, ker me sami niso znali (bolj hoteli, lahko bi mi računalnik odnesli, če jih je tako motilo, da sem za njim) omejiti, so to pač razlagali še obiskom. Ja, to je bilo tam 7., 8. razred OŠ + srednja šola.
Sčasoma je familija skapirala (ali pa vsaj začela verjeti v to), da sem dober v tem in da bom verjetno šel študirat računalništvo. Potem teženje niti nekak več ni bilo smiselno
Neke hude spodbude pri sebi res ne vidim v vsem skupaj. Za stvari, ki jih hočemo ima pač posameznik vse troje: čas, denar in prostor. Ne glede na to ali je moški ali je ženska.
Trenutno svoj čas, denar in prostor usmerjam v tisto, kar sem zamudil, ker sem se "zasvajal" z računalnikom.
