vpliv staršev

[Vivka]

Nikol nisem mela občutka ko da mam starše. Vedno sem bla sama. Bli oz. še vedno smo kao družina, ki se zna usest in pogovorit. k***c se pogovorimo. Za mizo sedimo 20 min ob kosilo in se pogovarjamo o vremenu, naftni krizi v Iraku al kje že in druge vljudnostne fraze. Pol smo pa vsak na svojem. Od nekdaj sem sama iskala vrednote, se sama učila življenja. Starša se pa od nekdaj močno prepirata in zlivata gnoj drug na druzga. Med njima ni razen odtujenosti in sovraštva nič, med mano in njima kot roditeljima pa prav tako nič.
Včasih sama sebe obtožujem, da sem nehvaležna, ampak vseh solz, ki sem jih zaradi njiju potočila, ko sem se kar tresla od strahu, vseh žaljivk iz ust moje mame namenjene meni, vseh laži in neizpolnjenih obljub jima ne morem oprostiti. Preveč je bolel, preveč sta me spremenila (na slabše), preveč sta mi vzela.
Od otroštva se spomnim prepirov in znova prepirov. Vse drugo je navaden pretečen čas. Nikoli nisem smela pridet domov z umazanimi hlačami, nikol ostat pri prijateljici za kosilo, nikol prespati pr njej. ˝Mate v šoli dost časa, da se zmente.˝ To, da sedaj lahko ostanem zunaj do 10.00 je že višek za njiju. Popoldnem smem le redko kdaj ven...
No sej zato pa sem kakeršna sem-brez prijatlov, brez otroštva, brez staršev
Že dvakrat sem bila zaradi njiju na robu samomora, a so me redki bližnji v mojem lajfu ustavli...
KAKI STARŠI TE PRIPELJEJO NA ROB SAMOMORA??
Sovražim jih, zato ker bi bila lahko brez njih boljša oseba, ki bi si zaupala, ki bi znala imet rada. NE pa oseba, ki ima okol srca neskončno visok in debel zid in zato k sebi ne spusti nobenga.

[blue eye]

Joj ta zgodba zgorej...Vivka res mi je hudo zate, ne predstavljam si, da te starši pripeljejo do samomora...Samo to ti lahko rečem bodi močna!

[Vivka]

Hvala za spodbudo
Se borim že dost let in tut te 3 zadne bom mnde še zdržala

[winterfresh]

vivka kako zelo te razumem...
moja dva se odkar sem se rodila pa tudi pred tem nista nikoli razumela...
moja mama je avtoritativna,nikoli z ničemer zadovoljna...
moj oče pasiven,vedno tiho...
in ker mama ni mogla očeta nikoli vplest v prepire ki jih nadvse obožuje
je to storila preko mene...
ne glede na to kako pridna sem bila...me je vedno kritizirala...pred njim....
nato je on končno spregovoru ker bi če ne izpadlo da se ne zanima zame...
in ona je vsak stavek ki ga je izrekel spremenila v povod za prepir...
in tako celo moje otroštvo in adolescenca...
vsak vikend (pa tudi med tednom) glasni prepiri s solzami, kričanjem tudi pretepi-blažjimi pa vendar...
sicer nisem edinka...imam še sestro ki mi je veliko pomagala kar se tiče iskanja prave poti ampak tudi ona me ni nikoli zares razumela ali držala z menoj...
jaz pa sem si celo življenje želela nekoga ki bi me dejansko imel rad...
namesto tega sem celo življenje poslušala kako grozna oseba sem...
npr. v Oš sem imela same petke vsa priznanja...nič hodla ven,malo zahtevala...
pa je še vedno govorila kako sem naporna,kako ji je žal da me je rodila...
potem je prišla srednja...
še huje...3krat na leto mogoče šla ven,2krat v kino ipd.
pa nakladanje da kako so oni liberalni starši...
ko sem zahtevala kaj več pa...joj kako si grozna,nehvaležna...in seveda ni šans da greš kam...
potem pa sem en dan šla ven...s ciljem da pozabim na vse probleme...
se napila,prvič spala z nekim tipom ki ga nikoli nism vidla in pristala v bolnici....
starši pa so za se to seveda zvedli
to je bilo pred enim mesecem...(sedaj imam 17 let)
moje življenje sedaj zgleda tako :brez staršev ali sestre ne smem nikamor...razen okolice hiše...
če se želim podnevi dobiti s kolegicami reče moja mama da ne.se zjoče in reče da kako lahko po vsem tem kar sem storila zahtevam kaj takega,oče reče da bo dobil infarkt če ne dam mir,sestra pa da kaj me ni sram...po vsem kar so storili zame jim vračam tako...
problem je v tem da čeprav sem močna,pozitivna oseba,imam prave prijatelje in iz vsega poskušam izvleči le najboljše stvari mi zmanjkuje energije...
pričenjam verjeti vsemu kar govorijo...kar seveda kvari mojo samopodobo in me na splošno ovira v življenju in pušča (NE)vidne posledice na mojem karakterju...
danes sem hotela pobegniti od doma pa mi niso pustili...
zato sem se odločila da grm delat,zaslužim nekaj denarja in se nato odselim v kakšno študentsko sobo(in to kmalu) in nadaljujem z gimnazijo
in srčno upam da mi bo uspelo...
me pa zanima če veste če imajo starši pravico -glede na to da še nisem polnoletna-zahtevati da se vrenem domov...
tako toliko o vplivu mojih staršev...

[~NIA~]

---------------

[winterfreshII]

pa še to...
res zavedajte se kaj imate tisti ki imate v redu straše...
cenite vse kar si za vas dobrega naredili...
ker to je najbolše kar lahko doživite...
saj so roko na srce starši tisti ki imajo na nas velikanski vpliv
kar me v mojem primeru zelo jezi...
mislim pomoje bi mogli preden se otroci rodijo staršem odobrit da jih lahko imajo....
čeprav bi bil potem naravni prirastek velikooo bolj pod ničlo...

[winterfreshII]

pa še to...
res zavedajte se kaj imate tisti ki imate v redu straše...
cenite vse kar si za vas dobrega naredili...
ker to je najbolše kar lahko doživite...
saj so roko na srce starši tisti ki imajo na nas velikanski vpliv
kar me v mojem primeru zelo jezi...
mislim pomoje bi mogli preden se otroci rodijo staršem odobrit da jih lahko imajo....
čeprav bi bil potem naravni prirastek velikooo bolj pod ničlo...

[~NIA~]

-----------

[FemmeFatal]

Ja, mislim, da starsi full vplivajo na odlocitve posameznika. Sploh v tistem najbolj ranljivem obdobju. Zase vem, da sem vedno hotel materino odobritev, ceprav mi nikoli ni bilo jasno, zakaj. No, zdaj se mi pocasi dozdeva.

Oce je bil, milo receno, kreten. Najprej pijanec, ko je odpravil to pomanjkljivost, so alkohol zamenjale tablete. Danes sta locena, a ga vseeno srecujem in me je res sram priznat, da mi je to, kar mi je. Mogoce komu zveni nesramno, neclovesko,... Ne morem pomagati, tako pac je. Zelim si pa seveda, da bi bilo drugace.

Z mamo pa je vse bolj cudno. Sicer se je trudla s slabo placo dat nama s polbratom, kar je le lahko, ceprav je bilo to zelo malo. Ceprav, ce pomislim za nazaj - za cigarete je vedno imela denar, za moj solski izlet pa ne. Kot sem ze omenila, imam polbrata, ki je pri njej toliko kot bog. Njegova beseda je vedno zadnja. Ko me je kot majhno puncko pretepaval, da sem imela modrice, je krivdo za to pripisala meni. Ravno tako so name dnevno padale zaljivke, ki jih jaz se danes, pri 25-ih, nisem sposobna nekomu izreci v obraz (npr.:ku*ba pof***, pra*ica,...). To se je koncalo, ko je enkrat dojela, da mi bo res film pocil in bo letela skozi okno.

Danes se z mamo razumeva in preziviva precej casa skupaj. Jemljem jo pac taksno, kot je. In, ceprav si je vcasih tezko priznati, pocasi dojemam, da ji pac nikoli ne bom pomenila toliko, kot moj polbrat, da bom zanjo vedno nekaj manj. In spoznavam, da sem razumna, razgledana odrasla oseba, ki je sposobna stati za svojimi odlocitvami in ne potrebuje maminega odobravanja.

No, moj dragi me tolazi, da imam zdaj njega, in to precej pomaga. On, prijatelji in moja zdrava pamet (ki sem jo v neznejsih letih pocasi ze izgubljala) so vse, kar potrebujem. :bussi:

[punchka]

js se pa vedno ful zanesem na nasvete moje mami, ker mi res vedno dobro svetuje, pa u bistvu mam občutek da je ona edina oseba ki me res posluša tko da, če imam kak problem, se vedno obrnem nanjo.

[Miss_M]

Če je bla kakšna zadeva k trenutno nism vedla kaj narest..sem se posvetovala z njima..povedala sta svoje mnenje ampak vedno rekla naj se sama odločm..Zakon sta!

[Annette]

Hmmm... starši ja... moja 2 sta se ločila 8 let nazaj, s fotrom že 4 leta govorim čist minimalno -1x na mesec... z mat pa... ah, skos hoče uveljavljat svojo voljo, zbujat pozornost, bit v središču, bit najpametnejša pa najboljša nasploh. seveda njena maska doma odpade in potem dobiš vn zafrustrirano in totalno nesamozavestno kuzlo, k se znaša nad hčerko, tj. mano, in starejšga brata kuje v zvezde. in ja, vedno je mela keš za čike, končni izlet v oš sm si pa plačala iz denarja, k sm ga dobila kot zapuščino od babice.

ampak zdej je ureud. ne jemljem je več kot nekoga, k ima več v glavi kot jst, nekoga k ma več življenjskih izkušenj... ker preprosto ni taka. včas se počutm k da sm jst mt in ona otrok... ah, še par let pa me ni več bliz nje

[***str@wberry***]

moji straši tud ne vplivajo kej name....
povejo mi kar si oni mislijo pol pa lahk nrdim tko ku se meni zdi..
čeprav glede pomembnih odločitev upoštevam tud njihovo mnenje....
so mi pa od vedno pustili svobodo glede usega... tko da ...

[rachka_]

sem hotla odpret novo temo, ki bi ji dala sicer praktično enak naslov, kot je ta.. tako, da bom kr sem napisala
zanima me, kaj si mislite o tem, da bi naj imeli starši vpliv na naš razvoj, na osebnost, potek življenja,... velikokrat razmišljam, da so starši en zelo zelo veliki faktor pri oblikovanju nas samih in da je pomembno v kakšnih odnosih smo z njimi, v kakšnem odnosu so oni z okolico, kako vplivajo njihova prepričanja na nas. poznam recimo veliko primerov, kjer so otroci ravno zaradi tega vpliva končali drugč, kot bi verjetno sicer..poznam pa tudi primere, kjer so se otroci razvijali v čist druge smeri in so kljub katastrofalnim razmeram zrasli v zrele in pozitivne osebe in obratno.

no, razpišite se

[Mrs Beauty]

Če malo bolj razmislim o tem, se mi zdi, da je bil njun "poseg" oz. vpliv name, na moje odločitve in ravnanja, vedno na mestu in ob pravem času. Ne mama niti fotr nista ne eno ne drugo - konzervativna ali liberalna, sta nekje vmes. Glede določenih stvari in nazorov sta bolj konzervativna, mogoče tudi ozkogledna na nek način, vendar sta kakršna sta - je pa res, da sta odraščala v čisto drugih časih (oba sta že abrahamovca, no fotr jih je letos že 51 dopolnil ). Vedno sem lahko ohranila del svoje volje oz. me pri mojih odločitvah nista ovirala, kvečjemu kdaj povedala mnenje ali dala drug predlog, ne pa delala kontra moji želji (razen če je šlo za neumestno). Saj še predobro vesta, da imam svoje mnenje glede marsičesa in da je le-to tudi drugačno od njunega, a to ne predstavlja ovire, zaradi katere bi se naš odnos skrhal. Glede spolnosti se nismo nikoli pogovarjali, vsaj ne podrobno, kakšno debato smo že kdaj imeli, ampak nikoli ni bilo mučno ali kaj podobnega. Se mi pa zdi, da je to bolj tema za pogovor z vrstniki idr., vsaj meni osebno zaradi tega ni nič manjkalo, ker nismo imeli nekih dolgih in podrobnih predavanj na to temo. Tudi kar se tiče stroškov z mano in sestro, lahko povem, da so zelo prilagodljivi in sta mnenja, da je za izobrazbo treba primakniti tudi kakšen večji denar (del sestrinega magisterija, ostalo si plačuje sama po obrokih + njena licenca za nepremičninskega agenta), v smislu nadgradnje znanja, bivanja v normalnih razmerah v času študija ipd. Za takšne stvari in tudi drobne malenkosti jima bova s sestro vedno hvaležni, ker znava ceniti sleherno stvar, ki jo naredita za naju (ni to zdaj mišljeno, da sva zaviti v vato in živita namesto naju, da ne bo pomote).