SODNI POSTOPEK ODKRIVA SRHLJIVE PODROBNOSTI, KAJ VSE JE MORALA PRETRPETI DEKLICA
Trpinčenje staršev je ubilo malo Martino
Darinka in Janez Vodušek iz Dvorjan pri Dupleku sta obtožena, da sta odgovorna za smrt dveinpolletne hčerke - Martinine kosti so bile polomljene, koža odrgnjena in podpluta, starša pa trdita, da se je punčka poškodovala sama
Po treh letih, ki so minila od smrti majcene Martine, sodni postopek secira, kaj je morala pretrpeti ta deklica za štirimi stenami svojega doma v Dvorjanah. Dokazom tožilstva navkljub se njena starša vztrajno sprenevedata, da hčeri nista skrivila niti lasu. Trupelce niti dveinpolletne deklice, ki ji je srce za zmeraj prenehalo biti 5. maja 2003, pa razkriva domnevno početje ženske, ki sebe predstavlja kot vzorno mater. Trpinčenje otroka naj bi se dogajalo pred očmi pasivnega očeta, ki je to nasilništvo soproge dopuščal in je nemočni hčerkici priskočil na pomoč, ko je bilo že prepozno.
Rojena pod nesrečno zvezdo
Martina je nesrečno prijokala na svet na božični predvečer leta 2000. Med porodom se je otroku v telesu sedaj 38-letne matere Darinke Vodušek iz Dvorjan pri Dupleku ovila popkovina okoli vratu. Zaradi dolgotrajnega pomanjkanja kisika ji je odmrl del možganov, zato se je opazno počasneje telesno in duševno razvijala v primerjavi z bratcem, dvojčkom Janezom, ki se je rodil zdrav.
Če je hčerka materi odveč ...
Darinka bi zato morala bolehnemu dojenčku nuditi veliko ljubezni. A si je ženska, ki je že imela štiri hčerke iz prvega zakona, bržkone predstavljala lagodnejši materinski vsakdan, ko se je z najmlajšo hčerkico priselila iz Maribora v Dvorjane in se zaročila z Janezom Voduškom. Zato ji je Martina kmalu postala odveč in se je je - po pričevanjih krajanov - celo sramovala. Sosedje vedo povedati, da jo je enkrat opisala kot "gnoj" in da jim je tožila, da s tem otrokom ne more nikamor iti, "ker ji dela sramoto". Martina je morala zato večino svojega kratkega in nadvse otožnega življenja preživeti zaprta v hiši v Dvorjanah.
Ko pa je kdaj lahko prišla na plano, je pogled na bledikavo drobceno bitjece, ki je tehtalo polovico manj od zdravega bratca, vznemirjalo zaskrbljene sosede in znance. "Ko sem jo zadnjič videla, je imela povsem razpokane ustnice in poškodovan nosek," se je spominjala Jožica Laufer. Še bolj je Dvorjančane pretreslo to, kako je mati ravnala z njo. "Otrok je bil bled kot stena in tako slaboten, da se ni mogel pobrati. Začel je jokati, a ga nihče od staršev ni prišel potolažit," nam je dejala druga soseda, pri čemer je s težavo zadrževala jok. "Nazadnje je prišla mati, jo pograbila z eno roko - kot vrečko smeti - in jo kričečo odnesla v hišo."
Center za socialno delo ni pomagal
Martinini teti Ljudmili Silk, ki živi v zdomstvu v Nemčiji, so sosedje redno pripovedovali, kaj se dogaja z otrokom, zato je skušala ustaviti Darinkino nasilništvo. Kot pravi, je to početje tudi prijavila pristojnim državnim službam, a je naletela na gluha ušesa in nezanimanje za usodo deklice. Ko je klicala na mariborski center za socialno delo in opozarjala, da otrok živi v nemogočih razmerah, so ji menda sprva obljubili, da bodo ukrepali, a se ni zgodilo nič. "Zato sem odšla z znanko na ta center. Govorila sem s socialno delavko, ki pa naju je odpravila tako, kakor da bi prišli k njej beračit. �Če hočete, pa ji vi pomagajte,� nama je še rekla neprijazno, ko sva ogorčeni zapuščali njeno pisarno," nam je povedala Silkova.
Pristojne službe so imele še več priložnosti pomagati Martini, a so se vsi zlahka in prehitro pustili otresti Voduškovi, ki je s spretnimi izgovori onemogočila, da bi kdor koli prišel v stik z bolehnim otrokom. Patronažni sestri, ki je večkrat prišla na obvezen obisk, je ženska onemogočila dostop k hčerki. Tudi na obvezni pregled ni peljala Martine, ko je dopolnila 18 mesecev. Pristojnih služb to ravnanje staršev ni alarmiralo vse do 5. maja 2003, ko pa je bilo za Martino že vse prepozno...
Voduškova sta tistega dne poklicala na pomoč reševalce, ker je Martina nehala dihati. Deklico so oživljali in odpeljali na intenzivno nego, kjer so jo morali po treh urah še dvakrat oživljati. Nazadnje pa ni bilo več možnosti, da bi deklico ohranili pri življenju, ker so bili možgani predolgo brez kisika. Ker je njeno telesce kazalo številne sledi trpinčenja, med drugim so zdravniki ugotovili več zlomov kosti, ki so se zacelile brez zdravniške oskrbe, so odredili sodno obdukcijo.
Oče je tiho dopuščal nasilje
Patolog je spisal dolg spisek brazgotin, ki so bile, če sodimo po obtožbi, posledica dolgotrajnega surovega, brezčutnega in neusmiljenega ravnanja matere. Darinka je po prepričanju mariborskega okrožnega tožilca Zorana Klinca deklici izpulila ali izbila tri sekalce, zlomila obe nadlahtnici in z udarci povzročila še izliv krvi v možgane. Punčka, katere zanemarjeno telo je bilo polno brazgotin, namesto konice nosu pa je imela globoko odrgnino, je umrla zaradi posledic vnetja ledvic in hrbtenice, malokrvnosti in splošne oslabelosti.
Tri leta so minila od Martininega pogreba, na katerem je njena mati krčevito jokala. Medtem so se (prepozno) odzvale socialne službe in Voduškovima odvzele skrbništvo nad sinom Janezom in njegovo starejšo polsestrico ter ju dali v oskrbo k rejniški družini. V tem času se starša očitno še nista dokopala do spoznanja, kaj sta po mnenju tožilstva zagrešila, temveč se še zmeraj na sodišču in pred novinarji izgovarjata, da sta povsem nedolžna.
Ko ju je dohitela roka pravice in je morala Voduškova pred dnevi sesti na zatožno klop, je živčno obračala glavo in se ozirala po majhni sodni dvorani. Motila jo je novinarska pozornost in zahtevala je, naj sodišče izloči javnost, češ da dogajanje, povezano z Martinino smrtjo, posega v njeno zasebnost in družinsko življenje. Sodni senat, ki mu predseduje sodnica Andreja Lukeš, je to zahtevo zavrnil.
Vsega so krivi zaskrbljeni sosedje
Darinka je uvodoma krivdo za vse, kar je morala v preteklih letih doživeti, zvalila na zaskrbljene sosede. "Moja nosečnost jim je bila odveč in nikoli mi niso bili naklonjeni," je govorila in si vztrajno brisala solze z okroglih lic. Tudi sodišču se je predstavljala kot vestna mati in ni pokazala niti trohice obžalovanja.
"Oba otroka sem imela enako rada," je govorila in dodala, da si je bolehna hči sama prizadejala vse hude poškodbe. "Ne vem, od kod so poškodbe," se je čudila. "Martina je imela krhke kosti in ni čutila bolečin. Nikoli ni zajokala, zato nisem mogla vedeti, ali si je kaj zlomila. Ker je bila nestabilna, je veliko padala. Ko je opazila, da je nihče ne opazuje, je z glavo tolkla ob zid."
"Ste jo leta 2003 kdaj koli peljali k zdravniku?" je zanimalo tožilca.
"Nisem, saj ni imela nobenih poškodb, za 1. maj smo celo šli na izlet k slapu Savica."
Njen soprog, brkati in plečati Štajerec, se je ob Dragici vztrajno dobrodušno smehljal. V njegovem pogledu je bilo mogoče prepoznati dobričino, prijaznega prostovoljnega gasilca, ki je bil zelo priljubljen v Dvorjanah, dokler se ni zaročil s soobtoženo. Krajani pravijo, da se je Ivan, kot ga imenujejo, potlej povsem spremenil in se skregal z vsemi. Kljub temu ne morejo razumeti, zakaj ni pomagal lastni hčerki in je svoji soprogi dovolil, da je Martini lomila kosti.
"Nikakor ne bi ženi dopustil, da bi dvignila roko na otroka," je hotel narediti vtis odločnega moža pred temnolaso sodnico. Govoril je počasi, a neprizadeto in se prijazno smehljal sodnemu senatu. "Martina se ni znala jokati. Če je padla, ji niti solzica ni stekla po licu, zgolj nekakšne krike je spuščala." Ni mu bilo znano, kje in kako se je Martina poškodovala. Tudi tega ni vedel, kako in kje si je izbila tri zobe. "Spominjam se zgolj tega, da je imela nekoliko obdrgnjen nos."
Pred Voduškovima in njunima zagovornikoma so se priče, ki so bile vabljene na mariborsko okrožno sodišče, bržkone počutile kot obtoženi. Janezovemu odvetniku Petru Grdiniću so morale odgovarjati na vprašanja, zakaj so bili v skrbeh za ubogo Martino in zakaj so ji skušali pomagati. Očitanje obrambe, ki ga je molče dopuščala predsednica senata, je dajalo vtis, kot da Martina sploh ni preživljala opisane kalvarije, zaradi katere že tretje leto počiva v grobu.
"Darinka je vzorna mati!"
"Ne! Ne! Ne! Kako se lahko tako lažeš! Obiskala nas nisi niti enkrat!" je kričala Darinka na patronažno sestro Stanko Hlade, ko je ta izpovedala in z evidenco obiskov dokazovala, da je večkrat skušala opraviti patronažni pregled Martine, a ji je bil onemogočen dostop v hišo. "Nazadnje sem Martino videla, ko je bila stara pet mesecev. Ker nismo imeli stikov z njo, smo prosili patronažno službo, naj ukrepa. Po telefonu so spraševali po otroku, a povratne informacije niso dobivali," se je spominjala zdravnica Elizabeta Muršak.
"Z Janezom sva bila družinska prijatelja, zdaj se niti pozdraviva ne več," je bil žalosten Ivan Štraus. "Darinke nimam rad, ker sem videl, kako je ravnala z Martino. Zvijala ji je nos in punčka je bila po obrazu vsa odrgnjena."
"Kaj vi otrokom nikoli niste zvijali nosu?" je pričo osorno vprašal Grdinić. "Ne!" mu je odgovoril Štraus, ki se je moral skorajda zagovarjati tudi zato, ker se je nekoč čudil, zakaj Martina ni smela jesti torte in frutka, ki ju je lahko jedel njen bratec Janez. "Ali ne veste, da je skrbela za zdravje svoje hčerke? Kaj se vmešavate v to?" je drezal vanj obtoženkin zagovornik in zatrdil: "Darinka je vzgojila šest otrok, ona najbolje ve, kaj je dobro za njeno hčer!"
Podobno se je razhudil Grdinić tudi na Voduškovo sestro Ljudmilo Silk: "Se vam vaša skrb za bratove otroke ne zdi pretirana?" "Govorim zgolj resnico," mu je odvrnila priča. "Slišala sem, kako so njuni otroci kričali in kako se je Darinka drla nanje. Ko je moj brat opazil, da slišim njeno kričanje, je šel v hišo in navil radio na polno."
V tujini dosmrtna ječa, pri nas največ pet let zapora
Kakor koli se bo končal opisani sodni postopek, bo obtožena starša doletela sorazmerno milostna kazen, saj sta obtožena zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti in ju sodišče lahko obsodi največ na pet let zapora.
V tujini bi se jima zagotovo pisalo mnogo slabše. Marlies S. in Burkhard M., ki sta svojo sedemletno hčerko zaprla v sobo in sta jo v temi in na lastnih iztrebkih pustila sestradati do smrti, sta bila lani v Hamburgu obsojena na dosmrtno ječo. Enako kazen je sodišče v Cottbusu februarja letos prisodilo staršema šestletnega Denisa, ki je leta 2001 bridko in klavrno umrl v družinskem stanovanju. Njegova mati Angelika B., ki je rodila enajst otrok, in njen soprog Falk B. sta sina pustila več kot poldrugo leto hirati. Ko je podhranjeni otrok izdihnil (v času smrti je tehtal manj kot štiri kilograme!), sta ga več let skrivala v zamrzovalni skrinji.
Darinki in Janezu se godi lepše kot nemškima paroma tudi zaradi otopelosti slovenske medijske scene. Medtem ko so omenjenim Nemcem sodili v sodnih dvoranah, v katerih se je trlo novinarskih poročevalcev, v naših medijih pa se veliko opozarja na nasilje v družini, podkrepljeno le z anonimnimi zgodbami in brez kakršnih koli statističnih podatkov o tem nasilju, sta - ko je šlo za določen primer takega nasilja - za hrbtoma Voduškovih v Mariboru sedela samo novinar in novinarka...
vir:
http://www.dnevnik.si/clanek.asp?id=179159''...vedno veckrat se mi zdi, da je pehta sem postavljena s strani cosmota da se debate razvijajo ker se folk razpizdi.. '' (A.B.)
noja, mogl bi vedet v kakšnem stanju so ostali.. pomoje, da ni mogoče da terotizeraš samo 1 otroka, pomoje tut ostalim niso bile prihranjene muke...
in potem še trdi da tega ni počel,..in da otrok umre,..sej nimam besed,samo solze 
