Feist. napisal/-a:Sem človek, za katerega bi lahko rekli povprečen. Imam 3,4 res dobre prijateljice. Normalno družino, v kateri me vsi podpirajo. Samozavesti nimam na vrhuncu, ampak ob določenih situacijah si znam povedati, da sem ok, da ne potrebujem drugih..
Ampak moj bistveni problem je to, da se ne znam braniti na opazke, žaljivke drugih ljudi. Ko pride čas za mojo repliko kar obmolknem, ostanem brez argumentov, ki bi jih takrat morala vreči osebi v obraz. Tako se prikažem kot plaho dekle, ki jo lahko še naprej "izkoriščajo" za morebitno žrtev pri teh nesramnih stvareh.
Potem je tukaj še ena "dobra prijateljica". Ki zna biti dvolična oseba. Včasih te brezpogojno podpira, pokaže največje sočutje od vseh drugih, spet drugič se nesramno šali na tvoj račun, brez razloga pritožuje nad tabo, žali..
Ravno zaradi tega, ker izkaže podporo, ko jo najbolj potrebuješ nočem/ne morem verjeti v njeno dvoličnost. Sicer se vedno bolj oddaljujeva, bova končali kmalu, ker se bo selila, ampak vseeno.
Zaradi nje sem opazila svojo nemoč, ker sem pa bolj občutljiva oseba pa to jemljem še bolj resno in se počutim prizadeto.
Kako se ve branite pred žaljivkami, opazkami.. ?
Po mojih osebnih izkušnjah in teoretičnem znanju, ki se sklada z njimi...
Tole sem zelo razdelal v dveh člankih.
Psihološka odpornost na žaljivke in žaljiva dejanja
"Psovke" in "kletve" za pametne
Je pa reč taka, da včasih ni problem v tem, kako se braniti proti žaljivkam in drugim zvrstem poniževanja, temveč v nerazumevanju, občutkih skreganih z resnico. Takrat zna motiti deformiran odnos, ne pa žaljive besede. Bolj kot si navezan na osebo, bolj zna nervirati. Ponavadi. Npr. če imaš dovolj dobro samopodobo, pa te partner zgolj žali, te to ne bo prizadelo, zgolj morda skrbelo. Če pa tvoj partner iz dneva v dan skozi žaljivke potencira svoja neprijetna občutja, tako da le ti negativno vplivajo na njegov odnos do tebe, ker se kopičijo neprijetni in nerazdelani občutki v njem, ki povzročajo čedalje večje konflikte, je pa potem lahko situacija precej neprijetna. V takem primeru se zna zgoditi, da tudi dobra samopodoba ne zadošča, da nas ne bi bolelo vsaj nekaj časa, saj si vendar želimo, da nas partner razume, sprejme, ljubi, morda si celo želimo, da nas podpira pri naši osebnostni rasti na primeren način, ne pa da pušča tiste stvari, ki uničujejo odnos, nerazrešene, ker je pač bolj lene sorte in raje ignorira problem, ker mu bolj paše načelo "ti se spremeni, oziroma razreši stvar pri sebi, ker se ne vedeš ustrezno/ne razmišljaš ustrezno/ne čutiš ustrezno, mene pa sprejmi takega kot sem, ne glede na to, kako se vedem in/ali kako mislim/čutim, sicer pa nisva za skupaj... ne bom razpravljal(a) dalje". Razreševanje takega odnosa lahko terja zelo veliko vloženega truda, ki pa se, če je se imata partnerja dovolj rada in sta toliko pametna, da požreta svoj ponos in se upreta svoji lenobi, precej verjetno zelo pozitivno obrestuje.
No, tole zgoraj je bil primer, ki pokaže, da zna biti od naših pričakovanj tega, kakšen odnos si z nekom želimo, in koliko smo z njim povezani, in kakšen je ta človek, odvisno, kaj bomo občutili, če bo posegal po žaljivkah. Če smo dovolj prepričani, da nas partner zgolj žali, ker ima lastne težave, ali pa ker si to zaslužimo, zapustiti pa nas ne misli, ker nas ima rad, potem sta moja članka precej primerna za obravnavo, saj so notri izdelani napotki za to, kako se braniti. Će gre za osebe, na katere nismo navezani, potem pa sploh ne sme biti težav, članek bo pomagal
. Good luck;)
sama sem doživljala takšne in drugačne žaljivke že od 1 razreda dalje, ker sem bla sramežljiva njbol. 
sekirala sem se pa ful nisem se mogla branit in to je še zdj ko sem stara 16 pustilo pečat
ne semš pustit da ti hodijo po gavi in delajo ter govorijo kr hočjo ! 
