Uh, moja prva ljubezen ...

Še preden sem šla v vrtec mi je bil všeč moj sosed Miha, ta "zaljubljenost" se me je držala še ves čas, ki sem ga preživela v vrtcu, pa še na začetku osnovne šole. Še danes mi postane kar toplo pri srčku, ko ga vidim, ker me preplavijo nešteti spomini na otroštvo, na čas brezskrbnosti in veselja. Za njega res lahko povem, da je bil moja prva otroška ljubezen.

Tako zelo sem bila "zapokana" vanj, da sem skoraj umrla od žalosti, ko so se v našo ulico preselili novi sosedje in se nastanili v hiši (ki je prej bila prazna), za katero sem govorila, da bova v njej živela midva. Silly girl ...

Je pa lepo obujati take spomine, še posebej ob prazničnem času. Danes me spet grabi nostalgija in se z veseljem spominjam otroških dni.
Kasneje sem bila še velikokrat zatrapana, zagledana ali mi je bil kak fant le simpatičen ... Zgodila se je tudi kakšna neumnost ali dve, zdaj pa imam že več kot tri leta mojega srčka

, za katerega lahko povem, da je moja
prva prava ljubezen. Je edini, zaradi katerega sem dobila metuljčke v trebuščku, drastično povišala znesek na telefonskem računu, napisala na stotine sms sporočil in e-mailov ... Je edini, ki mi je spodnesel tla pod nogami in v meni zbudil tako močna čustva, mi pokazal, da je dovolj lepo že biti v dvoje, in da za srečo ne potrebujem ničesar drugega, le njega.

Če se spomnim na vse fante, ki so mi bili všeč, spomin na intenzivnost čustev do njih nekako zbledi, ker nikdar nikogar nisem imela tako rada, kot imam njega. V primerjavi z njegovo ljubeznijo vse ostalo ne pomeni nič, vsi ostali fantje postanejo tako neznatni in nepomembni, kot da sploh ne bi obstajali. Čeprav pravijo, da ti ne sme biti žal za nobeno stvar, mi je včasih res žal, da nisem počakala že s prvim poljubom (tako, kot je to storil on), ker je vsega, kar lahko dam, vreden le on. Upam, da se me bo ta ljubezen držala vse življenje, ker si več ne predstavljam življenja brez njega.