Odnos do smrti

[haylee]

Sj je nesporno, da je velika večina ljudi za evtanazijo, ker je bolj ali manj vsem ideja o večletnem vegetiranju obupna. Problem evtanazije (in eden ključnih, če ne celo najbolj pomemben razlog, da ta po svetu še ni generalno legalizirana) je seveda možnost zlorabe - odklaplanje ljudi z aparatov brez tehtnega premisleka zaradi potrebe prejemnikov organov, odklaplanje brezdomcev zaradi pomankanja prostora v bolnci itd.

[lady gumica]

S smrtjo se v svojem življenu pogosto srečujem in me je ni strah, Bolj me je strah da bi morala vegetirati priključena na kake aparate ali pa počasnega umiranja v bolečinah.
Prav tako verjamem v posmrtno življenje, duhove .

[bucibabyka*]

Po eni strani se jo bojim, po drugi ne.

Bojim se jo: ker mi ne gre v glavo, da zdaj sem potem me nebo. Razmišljam, kako je to mogoče da me res kar ne bo, da bodo moji sorodniki/prijatelji itd... kar od enkrat brez mene. Strah me je hitre smrti to mislim kakšno kap ali pa prometno nesrečo. Bojim se tudi smrti, da bi umrla za rakom. Bolečin ne bi prenesla in verjetno bi naredila samomor tako kot je storil moj deda, ko je umiral za rakom. Bolečine so prehude.

Ne bojim se jo: ker imam v glavi, da nekaj še potem obstaja. Zato, ker sem ob smrti bližnjih doživela neke znake. Resnično. Brala sem tudi, da ljudje ko so bili v komi in že z eno nogo skoraj v grobu, so rekli da kako so jih pokojni sorodniki klicali na oni svet. Prov v spominu mam, ko je ena mama pisala za njenega otroka ki je bil v komi, da je rekel da je ponj prišla babica in je bil zelo srečen, ko so ga zdravniki oživeli pa je bil spet jezen in v realnem svetu. Lahko da res ne bo nič, da se ne zavedamo tako kot se pred rojstvom nismo-ko smo bili še v trebuhu itd...


Vem da bomo vsi odšli tja gor, ampak bojim se da bodo moji ljubljeni odšli pred mano. Tega nebi zdržala verjetno bi se mi odrolal, tudi obratno bi bilo.

[dayđremer]

Prov v spominu mam, ko je ena mama pisala za njenega otroka ki je bil v komi, da je rekel da je ponj priąla babica in je bil zelo srečen, ko so ga zdravniki oľiveli pa je bil spet jezen in v realnem svetu.

To je domiąljija, eni je premorejo več kot drugi (kar je kul).
Če gledaą realno, posmrtno ľivljenje ne more obstajati. ®e zdej nas je več kot dovolj na svetu. Po drugi strani si pa ne morem predstavljat, da naąa duąa (?) lahko kar tako izgine, sej ni iz celic, mislim celice ne sestavljajo duąe.. Duąo pa maą, če bi meli samo moľgane, bi se vedli čist drugače, or?

[bucibabyka*]

sej pravim, možno da je mel le tolk žive "sanje" med komo, domišljija karkol... lahko pa da je res. nikol nebomo vedl dokler se ne zgodi ... vem pa tud, da jih je veliko reklo, da so že videli luč v tunelih itd...