pomaga, če se vključiš v kako društvo ali kaj podobnega (prostovoljstvo, nevladne organizacije) ipd. - pa hkrati nekaj tudi koristnega narediš in se zraven družiš. pa ne pričakovat, da bo takoj prišlo do spremembe, to traja več let. jaz sem mel podobne težave v srednji šoli in sem veliko delal na sebi (od psihoterapije do spremembe življenskega sloga itd.) in enkrat pred kratkim mi je en sošolc iz srednje reku (po tem, ko se nisva že kar nekaj časa videla), da nisem več tako zaprt kot včasih, da sem "normalen". pa sam pri sebi iz dneva v dan seveda ne opazim tako drastične razlike.
ne vem, kako se zdraviš, ampak če nisi vključena v psihoterapijo, je to praktično nujno. brezveze je jemat antidepresive (če jih slučajno jemlješ), če ne narediš nobene druge spremembe.
diagnoze zate niso pomembne - očitno ne gre za neko zelo specifično motnjo, da bi bilo potrebno res neko specifično zdravljenje - tvoje težave so dost splošne (depresija, anksioznost, socialna fobija, mogoče še kakšne obsesivno-kompulzivne tendence itd.) in se kljub različnim imenom vse te motnje zdravijo na zelo podoben način. specifike pri posamezniku itak prepozna psihoterapevt, tebi pa neka specifična diagnoza ne bo pomagala veliko, samo sekirala se boš glede tega. sam sem mel pred časom tako zbirko simptomov, da bi me v različnih obdobjih diagnosticirali z vsaj 4-imi ali 5-imi motnjami (od ocd, do socialne fobije, depresije itd.). ampak a to pomeni, da sem mel dejansko 5 motenj? ne, gre pač za neko zbirko simptomov, ki so se pri meni pokazali in pač niso bili zelo specifični. komorbidnost v psihiatriji je pogosto zgolj posledica slabe definicije motenj oz. tega, da se redko pojavljajo simptomi v čisti obliki (tako kot so napisani v diagnostičnih priročnikih). dovolj je, da veš, da imaš motnjo čustvovanja in mogoče še, če maš kako specifično fobijo (ampak to zgolj za namene zdravljenja, diagnoza ni sama sebi namen).
pa zdravi se celostno: torej ne samo tablete ali samo psihoterapija (čeprav psihoterapija brez tablet je čist ok), ampak tudi spremembe življenjskega sloga (zdrava prehrana, gibanje, manj časa za tv/računalnikom, meditacija ali sproščanje, druženje!). spremembe bodo postopne, drastične spremembe se lahko pojavijo šele v roku nekaj let (čeprav prve razlike ob zdravljenju lahko opaziš že zelo hitro, v nekaj mesecih ali tednih). ampak se pojavijo, če vztrajaš.
glede socialnih situacij oz. medosebnih odnosov ti pa lahko pomaga tudi asertivni trening, to pa pogooglaj, ker se mi ne da razlagat, niti ne vem, če maš tovrstne težave.
aja, pa še to: seveda nisi sama, takih kot ti je kar precej - 20 % ljudi v celotni populaciji ima tekom življenja vsaj enkrat depresijo, kaj šele vse druge motnje (recimo OKM je tudi precej pogosta, pa socialna fobija tudi).
- Ko berem na internetu diagnoze, se v marsičem prepoznam, tako da bi npr. imela lahko aspergerjev sindrom,... Tega sicer še nisem omenjala svoji psihiatrinji.
