E227 napisal/-a:Zdravo, pišem po forumih in sem že čist obupana ker nobena ne odpise in upam da bo tu drugače.
Vglavnem moj fant je pred 2 tednoma odšel na misijo za pol leta. jaz pa doma jokam kot dež. Kar ne morem priti k sebi ker sva skupaj ze 4 leta in sem zelo navezana nanj, izgubila sem voljo do vsega kar obstaja najraje bi se zaprla v kako sobico in cele dneve spala. Po glavi se mi cel čas podijo temne misli in me je grozno strah da ga ne bo nazaj, ne spim, ne jem kot bi mogla, ne vidim več smisla. Vem pretiravam ampak že tako v življenju sem bol pesimist zato me take spremembe še bol obremenijo. Zanima me če ima katera podobno izkušnjo in ali je to sploh normalno kaj se mi
dogaja? , kako naj se zamotim?
Hvaležna bom za vsak nasvet.
Zivjo
no naj te potolažim, sva že dve taki. tudi moj je šel 3 tedne nazaj 
prvi teden je bilo najhuje....jok jok in še enkrat jok. čez 2 dni ko je šel sem čist zbolela, verjetno tudi stres-zato je bilo še huje ker sem imela preveč časa za razmišljat. ko sem se vrnila v službo je bilo takoj bolje. večkrat grem s kolegicami na kavico ali čajček, začela sem pisati diplomo, poskušam se zamotiti. z mojim se kar veliko slišiva, drug drugega tolaživa si poveva da se imava rada in da bova preživela. ko me zagrabi se zjočem vendar je potem boljše....meni najbolj manjka dotik kar se pa tiče dol, me pa ni tako strah da bi se kaj zgodilo. me vedno nekak potolaži in sploh ne razmišljam o tem da bi se kaj zgodilo, drugače me lahko samo pokopljejo. treba bo preživet boš videla da bo samo ne razmišljaj preveč, ker s tem sama sebe obremenjuješ, spremeniti pa itaq ne moreš nič. naj ti hitro mine 
