Slovensko-hrvaški duo freekind: "Včasih sploh ne dojameš, da kar danes živiš, so nekoč bile tvoje sanje."

11. 2. 2024
Slovensko-hrvaški duo freekind: "Včasih sploh ne dojameš, da kar danes živiš, so nekoč bile tvoje sanje." (foto: Giovani)
Giovani

To sta Slovenka in Hrvatica, ki sta nastopili na Szigetu in Exitu - potem pa navdušili svet. 

Slovenska bobnarka Nina Korošak Serčič in hrvaška pianistka ter vokalistka Sara Ester Gredelj osvajata srca pod imenom freekind. Najbolj se poistovetita z neo-soul glasbo, v katero sta vmešali tudi r'n'b in džez, sicer pa se z zvrstjo ne želita kaj dosti omejevati. Puščata si odprte ustvarjalne poti, saj bosta enkrat morda naredili popolnoma drugačen album.

Ko sem vaju prvič poslušala, sem opazila, da sta, čeprav sta na odru sami, s svojo glasbo čisto zapolnili sobo.

Nina: To delava res iskreno. Ko človek nekaj iskreno dela, se te dotakne. Vsaj tistih, ki so pripravljeni, da to sprejmejo in doživijo. Nisi edina, ki nama je to rekla. Velikokrat naju vprašajo, kako je možno, da vse zveni tako polno. Obe se trudiva, da zavestno prenašava energijo.

Se vama je kakšna pohvala res vtisnila v spomin?

Sara: Vedno je lepo slišati, da je nekdo imel slab dan, ampak se je po najinem koncertu boljše počutil. Koncert je skupinska izkušnja, kjer se energija gradi med vsemi prisotnimi. Takrat imaš občutek ljudskosti, saj imamo velikokrat zaradi negativnih novic občutek, da obstajajo večinoma le slabi ljudje.

Ali energija zelo vpliva na vajin koncert?

Sara: Ja, zelo je težko, če ne čutiva občinstva.

Nina: Ampak večinoma nama uspe pridobiti ljudi na svojo stran, včasih pa je res težko. Takrat prideš štirikrat bolj utrujen z odra. Včasih se trudiš in trudiš, ampak ne uspe.

Sara: V bistvu je podobno kot pri pogovoru z nekom, ki ga prvič spoznaš. Na začetku morda čutiš malce blokade in tako je tudi z občinstvom. Seveda pa je odvisno tudi od najinega dneva, ampak se res trudiva, da vedno dava vse od sebe in naprej podajava energijo, ki jo ta glasba potrebuje.

Spoznali sta se, ko sta obe študirali v Gradcu. Ali še študirata?

Sara: Obe sva že končali.

Nina: Študij je bil specifičen. Zelo usmerjen v džezovsko glasbo. Zagotovo nama je dal nekaj osnov in razumevanja glasbe za naprej, ampak sva iskreno veseli, da sva šli iz mehurčka, saj marsikdo po šolanju kar ostane v teh akademskih vodah. Zdi se mi, da se moraš čim prej razviti in ugotoviti, ali je to zate ali ne. Midve sva kar hitro ugotovili, da ni. Kmalu sva se odcepili, kar je bilo boljše za naju. Mislim, da te katerakoli šola težko pripravi za življenje, tudi glasbena industrija je kar težka, zato si hitro postavljen na realna tla in od tebe je odvisno, koliko si pripravljen investirati vase. Jaz vedno rečem, da nama je 'master' v bistvu življenje. Nekateri gredo na magistrski študij, midve pa greva v življenje.

Sami Rahim

S kakšnim namenom sta se odločili za študij na akademiji?

Sara: Zdi se mi, da je imela Nina veliko več poti odprtih, sama pa sem si želela v tujino, saj na Hrvaškem ni možnosti, da študiraš kakšen drug žanr kot klasiko.

Nina: V Sloveniji tudi ne.

Sara: Zato je bila logična pot zame, da grem na akademijo, če se želim ukvarjati z glasbo.

Nina: In Gradec velja za dobro univerzo.

Sara: Tako je. Ampak ni me vleklo samo v džez in v nobenem primeru v ta akademski svet, ki je malo poseben in ni za vsakega. To me res ni privlačilo.

Nina: Jaz pa sem imela najprej druge cilje. Med študijem sem ugotovila, da me ne veseli samo džez. Nekaj časa sem živela v Kanadi in se mi je odprla še druga zvrst glasbe – r'n'b, soul in hip hip glasba. Začutila sem, da želim nadaljevati v tej smeri. Na eni vaji sva se s Saro povezali in začutili, da si obe želiva ustvarjati v tej zvrsti.

Takrat sta si rekli, da je to to?

Sara: Takrat sva se energetsko povezali, nato pa nadaljevali.

Zdaj verjetno veliko časa preživljata skupaj. Ali tudi živita skupaj?

Nina: Ja in tudi tam delujeva super, čeprav ima vsako razmerje svoje vzpone in padce. Najina komunikacija je odlična, saj vedno najdeva način, da vse urediva. Veva tudi, kdaj morava druga drugi pustiti svoj prostor. Ko sva predolgo skupaj, začneva enako razmišljati. Takrat potrebujeva prostor, da se spet najdeva in veva, kaj bi radi. Komunikacija je na prvem mestu.

Sara: Zdi si me tudi, da nobena nima osebnosti s prevelikim egom.

V čem sta si še najbolj podobni – poleg okusa za glasbo?

Nina: Ljudje naju velikokrat vizualno zamenjajo. Obe imava radi šport, kuhava in bereva knjige.

Sara: Zelo naju zanima znanje, a ne le prek akademskih ustanov, ampak širina znanja nasploh.

Nina: V nekaterih pomembnih točkah sva si res podobni, ja! (smeh)

V čem pa sta si najbolj različni?

Nina: Odraščali sva na čisto drugačen način. To je super, ker se izpolnjujeva. Jaz ji povem, da je super biti na kajaku in da ne bo umrla! (smeh) Sara ima družino, kjer je bilo vse prepovedano, ker lahko umreš. (smeh) Z mojo družino pa smo poskusili vse.

Sara: Ja, ti se veliko manj bojiš in si tudi bolj odprta.

Nina: Ona mene včasih malce zavira, jaz pa njo odpiram.

Sara: In ti si ekstrovert, jaz introvert.

Sami Rahim

Sara, ali si imela zaradi introvertiranosti kaj treme na začetku?

Sara: Definitivno. Na začetku sezone koncertov je vedno grozno. Potem čez poletje in po veliko festivalih se to umiri. Ampak potem se vedno pojavi kriza. Kot da sem v nekem ciklu. (smeh) Upam, da bo enkrat boljše.

Kaj vama najbolj pomaga pri odpravljanju treme?

Sara: Pomaga mi inspiracija. Recimo, da pogledam nekoga, ki nastopa tako, da se v tem popolnoma izgubi. Trema je znak, da preveč razmišljam, vse mi je preveč. Pomaga tudi to, da si vzamem čas zase in razčistim v glavi. Težava pri koncertih in festival je to, da se vse dogaja zelo hitro in sva kar naenkrat na odru. Če imava čas, da se zbereva, to zelo pomaga. Takrat je zame čisto drugačen koncert in verjetno tudi za občinstvo.

Nina: In zame! (smeh)

Nina, imaš kdaj tremo?

Nina: Niti ne. Zdi se mi, da mi zelo pomaga, ker sem včasih trenirala karate. V sredini telovadnice si delal kato, gledalo pa te je ogromno ljudi, zato sem se naučila, kako biti v tistem trenutku sam s sabo. To mi je zelo pomagalo. Eno izmed največjih trem sem imela na Ljubljanskem jazz festivalu, ker sem vedela, da so pod odrom vsi slovenski bobnarji in po vrhu še vsi tuji. Če se nekdo spozna na tvoj instrument in ti nekaj pomeni, potem imaš malce večjo tremo. Takrat želiš čim boljše. V bistvu ne bi rekla, da sem imela ravno tremo, ampak sem čutila dodaten pritisk.

Za sabo imata evropsko turnejo. Kako so vaju poti pripeljale v tujino?

Sara: Mislim, da nama je MENT Ljubljana odprl številna vrata, saj je to mreža festivalov, ki so se odvijali takoj po obdobju korone. V zraku se je čutilo ogromno čustev. Končno smo lahko nastopali in občinstvo je končno nekaj slišala v živo. Nato sva odšli v Avstrijo in še v nekaj drugih držav, saj se nama je zelo odprlo. Kmalu sva spoznali agencijo iz Anglije in so se vrata še bolj odprla. Kmalu so naju začeli klicati, ali bi imeli koncert.

Nina: Spomniva se, kako naju je prijatelj poklical, ko je videl, na katerem festivalu igrava, in naju vprašal: "Ali se vidve zavedata, kje igrata?" Včasih sploh ne dojameš, da so to, kar danes živiš, nekoč bile tvoje sanje. In potem si na majici festivalov napisan poleg velikih imen. Noro!

Na odru sta doživeli tudi Sziget in Exit.

Sara: Ja! Sploh še nisva bili tam, zdaj pa sva že tam kar igrali. Res gre za velika festivala, kjer je ogromno dogajanja.

Nina: To se nama dogaja na vseh festivalih. Prej nisva hodili na festivale, zdaj pa greva in že kar igrava. Super je, ker dobiš prepustnice za v zaodrje in druge stvari, ki jih kot samo obiskovalec ne moreš.

Giovani

Ko vaju poslušalci prvič slišijo, številni menijo, da nista iz Slovenije in Hrvaške, češ da imata zaradi edinstvenega zvoka tuje korenine.

Nina: Veliko ljudi nama to reče. Že to, da sva študirali džez glasbo, ni nekaj, kar bi bilo najbolj vezano na naše države. Menim, da komentar leti tudi na Sarin naglas angleščine, saj se ne sliši, da bi prihajala iz Hrvaške. Sara je velik ljubitelj jezik. Če sva v Franciji in sva tam vsaj dva dni, se bo drugi dan že pogovarjala po francosko. (smeh) Logično je, da s takšnim talentom svojo angleščino izpopolniš do nivoja, da se ne sliši naglas.

Sara: Čudno je, ker govoriš veliko jezikov, nikoli pa ne veš, kako to zveni domačinom.

Nina: Kako pa tebi zveni njena slovenščina?

Nikoli ne bi rekla, da si Hrvatica. In tudi, ko sem poslušala vajin pogovor, nisem vedela, katera je Slovenka in katera Hrvatica.

Nina: No, vidiš, Sara! (smeh)

Sara: Jeziki so res lepa stvar, ampak me jezi, ko nekega jezika ne znam in se ne morem sporazumeti z osebo, saj ne najdeva skupnega jezika.

Nina: Takrat je spet pomembna energija. Glasba je univerzalen jezik, s katerim se lahko vedno sporazumemo.

Si vedela?

Trenutno ju zelo zanima produkcija in pisanje besedil za druge, zato sta si odprli tudi ta vrata. "To delo je res nagrajujoče, ki nama daje ogromno izkušenj," sta prepričani. "Končno lahko poveva, da sva za Kim Tae-hyunga, bolje poznanega kot "V" iz korejske skupine BTS, ki bo zdaj izdal solo album, napisali kar šest komadov. Prav tako sva ustvarjali tudi za mlado južnokorejsko skupino New Jeans," sta nam še zaupali.

Novo na Metroplay: "Ne obstaja tema, o kateri se ne bi smeli šaliti!" - Lado Bizovičar | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem