Odkar pomnim zase, sem se raje družila s fanti in jih nadebudno spraševala o tem, kaj se dogaja v njihovih glavah. Zgornjih glavah. Čeprav mi je kristalno jasno, da povsem prave slike ne bom nikoli videla – iz preprostega razloga, ker sem ženska – pa mi to ne predstavlja ovire, da jih ne bi spraševala naprej.
Mnogi so mnenja, da v naši družbi ni ravno zaželjeno, da ženske povzamemo neke vzorce obnašanja, ki so sicer rezervirani za moške. Pa čeprav nam tudi - če to dovolj tenkočutno storimo - to moški še najmanj zamerijo. Sem spadajo pitje piva, razglabljanje o moderni tehnologiji oziroma hvalisanje o svojih novih igračkah in dosežkih, komentiranje tega, kaj vse bi počela z določeno osebo ženskega spola in nenazadnje poštena debata o tem, zakaj je Bush večji bedak kot tvoj imbecilni sosed.
Redko se sprašujem o tem, kaj moški o čem mislijo - če me kaj zanima, jih vprašam. Včasih zadostuje, da povprašam za mnenje - ne tistega, od čigar motanje po glavi me zanima - ampak nekoga, ki mu je po načinu razmišljanja podoben. No, čeprav je nemalokrat dovolj že to, da je objekt izpraševanja istega spola kot objekt zanimanja. Ogromno se naučiš … med drugim tudi to, zakaj moški radi prdijo in se praskajo po jajcih, pa denimo tudi to, zakaj jim gre tako na živce, ko jih sprašujemo neumnosti.
Par stvari pa še je, ki me o moških in njihovih spolnih navadah še vedno bega. Naj povem eden takšen primer, res malce bizarnejši, a zato seveda nič manj zanimanja vreden. Glasi se takole: Zakaj naj bi kakršen koli moški potreboval lutko, kakršne prodajajo v trgovinah s seks igračami? Okej, vem, da naj bi z njimi seksali, ampak tega preprosto ne verjamem. Ne, nisem jih še nikoli vprašala - ne zato, ker bi mi bilo nerodno, ampak zato, ker mislim, da mi pravi odgovor na to lahko da le tisti, ki jo ima sam doma. Dobra novica je, da nobenega takšnega ne poznam. In kljub temu, da se mi o razlogih za posedovanje lutke ne sanja, pa imam vseeno rezervno teorijo, ki ima (Freud bi bil ponosen name) nekaj opraviti z njihovim otroštvom. Takole gre …
Med odraščanjem fantov in punčk je največja razlika v tem, da so se oni prej morali odreči igračkam, kot me (me smo Barbie obdržale do pubertete) in edina igrača, ki se jim v roki ni zlomila in so jo imeli vedno na razpolago je bila – njihov penis. Ko so kasneje eni in drugi odrasli, smo me Barbike počasi zavrgle in se začele igrati s penisi, nekateri fantje pa - tisti, ki so se premalo igrali s penisom in se niso mogli sprijazniti z otroštvom brez punčk, pa so se začeli igrati z njimi potem, ko so postali veliki. Ta igračka je morala biti čimbolj podobna barbikam, poimenovali pa so jo kar Ančka ...
Ni ravno za doktorat, a nekaj je ... Če se med vami najde kdo, ki ima boljšo teorijo, pa prosim: na dan z besedo.
Fotke: David Lachapelle
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
