Končno na avtocesti na poti k mojemu ljubčku. Nestrpen je že, vem ...
Tudi sama ga že tako pogrešam, a kaj - v Ljubljani sem imela obveznosti, ki so tudi del te moje ljubljene svobode. Zdaj pa spet malo počitnic in uživanja v dvoje … mhm.
Tokrat se nisva videla celih 14 dni! Ja, to pomeni tudi … celih 14 dni od „curkov in valovanja“ v Olimijah.
Sredi fantaziranja na avtocesti - le10 km do cilja zazvoni telefon:
On: „Pikica (se muza)… jaz pa imam nekaj zate, kar že dolgo nisem imel.“
M: „Pikiiiii! Kaj, kaj, kaj? Povej!“
On: „Boš že videla, ti samo pridi.“
M: „Jaaaa, saj ful hitim – 150 na uro vozim.“
On: „Pikica, pa ti veš, da ne smeš vozit več kot 130 na uro.“
M: „Če bi pa rada bila čimpej pri tebiiii…“
On: „Vem, saj jaz bi tudi rad. Pa Sopranovi se začnejo čez 5 minut. No, ampak vseeno ne boš veliko preje tu, zato se ti ne splača divjati. Kaj, če priteče kakšna srna na cesto? Veš, kako je to nevarno?“
M: „Zdaj vozim 130 na uro, ne skrbi.“
On: „Prav, ljubček … kar počasi lepo pridi.“
Presenečenje ne bi moglo biti bolj vroče. Kako je to bilo gladko, sladko, nežno, lepo, mehko. Mhmm … In najlepše je, da stvar(ci) v ustih nudi(ta) neprimerljivo večji užitek. Pomislila sem: ja, seveda! Saj punce svoje ‚mucke‘ tudi skrbno urejamo in zakaj ne bi ta standard od zdaj naprej veljal tudi za moške?
„Ni problema, samo spomni me„ mi reče. Kakšen srček je! (Dlakam med zobmi je odklenkalo za vedno.)
Fotka: M. Lagrande
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
