Pravi, da je srečen človek

5. 1. 2008

Čeprav oblike zaznamujejo zunanjost nekega predmeta, oblike oblikovalca Oskarja Kogoja prihajajo od znotraj. Ustvarjalnost črpa iz svojega notranjega napajališča z neusahljivim vrelcem ljubezni do življenja in vsega živega.

Radovednost in poseganje v življenjske skrivnosti je tisto, kar daje dodatno vrednost njegovim stvaritvam. navsezadnje se s spoznanji in z znanji, ki jih črpa v vsem, kar nas obdaja ter je znotraj nas, zavestno dotika božanskega.

Smo to, kar dajemo vase

“Pravi, da živimo v velikem prehodnem obdobju, ko je marketing močnejši od človekovega bistva, na katerega smo pozabili. Današnji čas nam v primerjavi z nekdanjim daje lažni občutek, kot da imamo veliko več v primerjavi s prejšnim časom. V resnici pa imamo veliko manj. Neokapitalizem prinaša strahotne posledice za ljudi, ki niso zavarovani pred željami, saj ti nenehno nakupujejo, prihodnji dan pa kupljeno vržejo v smeti.

Vse se je ustavilo in trenutno ni ne pravega oblikovanja ne umetnosti. Človek je brez vrednot, te so se izgubile, vse je izrabljeno, le nekateri posamezniki jih nosijo v sebi in vztrajajo v kulturi, ker se zavedajo, da brez kulture ni naroda.

Ljudje begajo od polic do polic supermarketov, saj imajo nenehno občutek, da nimajo časa. Duša je nemirna in bolna, človek pa bi vendar moral biti zelo vesel, srečen, moral bi uživati. Nenazadnje tudi hrana ni več kakovostna, a je tudi zdrava hrana pomembna v našem življenju – smo to, kar dajemo vase. Kapital je porušil vrednostni sistem, Oskar konča razmišljanje o današnjem času.

Življenje v skladu z vrednotami

Vrednote, ki so mu jih vcepili že v družini, je z leti samo še poglabljal in jim dodajal druge. Skozi življenje ni šel ne zaprtih oči, ne glave, ne srca. Raziskoval in spoznaval je kulturno zapuščino drugih narodov ter njihov pomen. Tudi sam želi prispevati, se prepričati, povezati, nadgraditi, biti in ostati človek z vedenjem, kdo je, od kod prihaja in kam gre.

Njegove oblike krožijo in mehko zaokrožajo, prikazujejo stanje njegovega duha v iskanju resničnega znotraj sebe. Pri njem tudi kamen dobi svoje mesto, pomen in vrednost obstoja, zanj je vsa narava popolno dovršena.

Človek bi se moral tudi izobraziti in ceniti tradicijo, ki jo ima že doma. Te ni treba iskati daleč, saj zadošča to, kar nas je učila babica. Lipa, naše narodno drevo, ponuja na primer veliko možnosti, začenši od korenin do krošnje in do uživanja medu ter drugih derivatov, ki jih proizvede čebela.

Z znanjem in s srcem naprej:

“Slovenija ni velika dežela, a imamo ogromno svojih zakladov, žal pa se zapiramo. Že predniki so vedeli, da je 'prana' čista energija in da je v hribih čistejša, zato tam tudi najdemo antične žrtvenike in naše cerkvice z lipami. Imamo največ katedral, kar pomeni, da je naš narod zelo duhoven. Ohranili smo svoj jezik, ohranili to Božansko. Danes prihaja v veljavo pranoterapija, pri kateri gre za sisteme črt in način kako pridemo do te energije. Če je telo čisto, kar je najtežje doseči, imamo božansko energijo, ki vsebuje vseprisotnost, vsevednost in vsemogočnost. Ko se bo človek duhovno razvil, se bo tudi zavedal, da vse lahko služi človeštvu. Za pravilno uporabo potrebujemo znanje in srce. V znanosti je bilo že veliko zmot, in če ne bomo bolj odprti ter odkrili te napake, se ne bomo mogli dvigniti. Ne moremo naprej, če smo ozki. Moj kolega na Hrvaškem je diplomiral iz reinkarnacije, kar mi še zavračamo. Neznanje je naš največji sovražnik.”

Klic Sai Babe

Meni, da je srečen človek, ker ga je Sai Baba poklical k sebi. Prvič ga je obiskal v sanjah v obliki Kristusa, drugič spet v sanjah, ko ga je nagovoril po telefonu. Od tega je minilo 12 let in od takrat obiskuje njegov ašram v Indiji (center za duhovno učenje). Pred kratkim sta bila tam z ženo Tatjano in s seboj sta prinesla spomine na nepozabne trenutke. Mednje sodi tudi praznovanje rojstnega dneva obeh, saj sta rojena na isti dan, 23. novembra.

Hrvaška in slovenska skupina sta Sai Babi naredili dvometersko srce iz vrtnic. Zrisal ga je Oskar iz dveh kozmičnih jajc, ki združujeta organski in duhovni del.

Človek mora poskrbeti, da se to poenoti v eno. Lahko s pomaganjem bližnjim, z dobrimi dejanji, ki človeka napolnijo. So pa tudi drugi načini in oblike, da se napolniš, na primer meditacija.

“Sai Baba je Jezus Kristus, je inkarnacija vseh božjih podob, kar pomeni, da se je iz višjega duhovnega stanja za nekaj časa utelesil v človeškem bitju, da nas pouči. Sai Baba vse vidi in ve. Prihaja čas, ko bo dokazal, da je bil on Kristus, pred njegovo smrtjo bo to priznal tudi Vatikan.”

Sam že dobrih 12 let raziskuje vse v zvezi s Sai Babo. Bal se je govoriti o njem, dokler ni sam preštudiral vse, kar je našel o njem. Ljudje mislijo, da je s tem spremenil vero, a je ni, le poglablja jo. Išče resnico na vseh področjih.

“Resnica je v človeku. Ko neke stvari spoznaš, si lahko samo še boljša oseba in tudi telo ustreza tej zasnovi. Nekdo se rodi, da bo violinist, kovač, saj ob rojstvu s seboj prinese znanje iz prejšnjih življenj in v tem življenju ga nadgrajuje. Zelo je pomembna karma, naše udejstvovanje. Kozmos je tako popoln, da se vse slabo vrne, odbije. Karmo lahko premagamo z dobrimi dejanji.”

Le čisti sevamo božansko

“Božič je družinski praznik. Kristusovo rojstvo je ponovno rojstvo Človeka Boga. Glede obdarovanj za božič je Plečnik dejal, da je smiselno, da narediš nekaj sam, z roko in iz srca. Nekateri mladi zlahka dobijo velike stvari. Če želijo imeti avto, si ga morajo zaslužiti in ga znati uporabljati. Gre za vzgojo in disciplino, da lahko vzpostavijo pravilen odnos do podarjenega. Vedno lahko podarimo čisto srce in čiste besede, nagrade pa naj bi spodbujale, zato naj bi bile te postopne.

Darilo mora biti primerno, da ga lahko začutita oba, tako darovalec kot obdarovanec. Srečo v hišo prinaša tudi vsako rojstvo, vsak novorojenček in zelo pomembno je, da so nosečnice čim bolj v skladu s seboj, ker to vpliva na otroka. Nekatere duše so tako čiste, da ohranijo znanje, ki ga prinesejo s seboj na ta svet. Vzgoja mora biti tenkočutna in polna ljubezni, da v otroku ohranimo znanje, ki ga ima. Umetnik mora na primer imeti čisto srce, da lahko ustvarja. Imel sem srečo, da so me vzgajali z občutkom. S hvaležnostjo se spomnim svojih profesorjev, med njimi Bogice in Marjana Pogačnika, ki sta bila Plečnikova učenca.”

Vir: Nova

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ