Že od davnih časov ljudje z zanimanjem in strahospoštovanjem zrejo v nebo, kjer luna s svojo spreminjajočo se podobo spremlja človeka skozi noči in življenjske cikle. Polna luna je od nekdaj burila domišljijo – od mitov o volkodlakih in čarovnicah do prepričanja, da prav takrat izbruhnejo čustva, nasilje ali norost. Toda koliko resnice se skriva v teh starodavnih prepričanjih?
Mit, ki se ni nikoli zares razblinil
Izraz lunatic v angleščini, ki pomeni norec ali duševno nestabilno osebo, izvira prav iz latinske besede luna. Rimljani so verjeli, da boginja Luna s svojo svetlobo vpliva na človeški razum – tisti, ki so se upirali njenim ritmom, naj bi zblazneli. Tudi Hipokrat, oče sodobne medicine, je v 5. stoletju pr. n. št. zapisal: "Kogar zagrabi groza, strah in norost ponoči, tega je obiskala boginja lune."
V 18. stoletju so v Angliji obtoženci za umor lahko zahtevali milejšo kazen, če so zločin storili med polno luno, saj naj bi bili tedaj “neprištevni”. V londonski bolnišnici Bethlehem pa so bolnike z duševnimi motnjami med luninimi menami celo vklenili ali bičali, da bi preprečili izbruhe norosti.
Ne spreglejte:
Zakaj verjamemo, da luna vpliva na nas?
Povezava med luno in človekom ni le mitološka, ampak ima tudi naravni temelj. Lunin cikel vpliva na morje, plimovanje in rastline – zakaj torej ne bi vplival tudi na človeka, ki je večinoma sestavljen iz vode? Že tisočletja zdravniki, filozofi in psihologi opažajo, da se pri nekaterih ljudeh ob polni luni poveča napetost, tesnoba ali razdražljivost.
V sodobnih raziskavah so nekateri zdravniki opazili, da so v določenih obdobjih luninega cikla urgence bolj obremenjene, več je nesreč, nespečnosti, pa tudi izrazitejših psihičnih stanj. Vendar znanstvenih dokazov, ki bi to povezavo dokončno potrdili, še vedno ni – kar pa ne pomeni, da vpliva ni, temveč da je subtilnejši, kot ga lahko trenutno izmerimo.
Psihološki vpliv
Luna je ogledalo svetlobe – ne seva sama, temveč odseva sonce. In prav v tem se skriva močna simbolika: ko je polna, osvetli tudi tisto, kar je podnevi skrito. Psihološko gledano je polna luna lahko trenutek, ko se razkrijejo potlačena čustva, notranje napetosti ali nezavedne vsebine.
Mnogi terapevti opažajo, da se v času polne lune ljudje pogosteje soočajo s svojo “senco” – s tistimi deli sebe, ki jih običajno skrivajo. Zato lahko pride do večjih notranjih pretresov, čustvenih izbruhov ali impulzivnih odločitev. V tem smislu nas luna ne dela »nore«, temveč nas osvetljuje – nas postavlja pred resnico, ki je sicer ne želimo videti.
Luna in ženski cikel
Ena najstarejših in najglobljih povezav med človekom in luno je povezana z žensko naravo. Menstrualni cikel in lunin cikel trajata skoraj enako dolgo – približno 28 dni. V mnogih starodavnih kulturah so menili, da ženska s svojim telesom sledi luninim menam: med mlajem se obnavlja, ob polni luni je plodna in svetleča, v padajoči luni se umika vase.
Ženske so nekoč svoj ritem uravnavale po luni, obredja pa so bila posvečena prav njenim spremembam. Tudi danes mnoge ženske opažajo, da se njihovo razpoloženje, energija in intuicija spreminjajo skladno z luninimi fazami – kot bi luna v sebi nosila starodavni spomin na telesno in čustveno povezanost z naravo.
Kaj nam luna danes sporoča?
Ne glede na to, ali verjamemo v njen neposreden vpliv ali ne, luna ostaja močan simbol našega notranjega sveta. Spominja nas, da smo del cikla – da se v življenju vse spreminja, raste, polni in prazni. Včasih nas razsvetli, drugič razgali, a vedno nas vabi k iskrenosti do sebe.
Namesto da bi se bali, da nas dela nore, jo lahko sprejmemo kot ogledalo – ki nas spomni, kje smo izgubili ravnotežje med svetlobo in temo.
Morda nas luna ne dela norih – le bolj človeške. Ko osvetli naše skrite kotičke, nas povabi, da se z njimi soočimo. In prav v tem je njena moč: da nas spomni, kako tesno so naši notranji plimni valovi povezani z ritmom vesolja.
Povzeto po Sensa Slovenija
