Časi, v katerih so s sivko poimenovali parfumski vonj starejših gospa, so zdavnaj minili. Namesto tega danes z njim povezujemo sanjske slike cvetočih polj sivke.
Njena barva in nezamenljiv vonj sta sinonim za Provanso in francosko lagodno življenje.
Ta rastlina je že prej povzročila določeno navdušenje.
Francoski izdelovalci dišav so ji celo pripisovali čudežni učinek, ker so redko oboleli za kugo in kolero. Po drugih pripovedovanjih je spodbujala čistost in pomagala proti ljubezenskim težavam. Rimljani so cvetove uporabljali za dišeč dodatek kopelim, na kar kaže tudi njeno botanično ime Lavandula, kajti ‘lavare’ pomeni prati.
Pozneje so francoski strojarji z vonjem rastline aromatizirali usnje za rokavice. Naklonjenost sivke sončnim rastiščem z apnenčastimi, pustimi in prepustnimi tlemi izdaja njen sredozemski izvor. Dobro odtekanje vode je posebno pomembno pozimi. Stoječa mokrota lahko povzroči, da rastlina odmre. Ker je spodnji del olesenel, zgornji pa raste zelnato, sivko imenujemo tudi polgrm – tako kot tudi rožmarin, nemški rožmarin in italijanski smilj.
Sivka kot zdravilna rastlina
Že Hildegard von Bingen je spoznala njeno zdravilno moč in napisala:
“Kdor sivko kuha z vinom in ga mlačno pogosto pije, blaži bolečino v jetrih in pljučih, ter astmo v prsih, in skrbi za čisto zavest in čisti razum.”
Danes je znanstveno dokazano, da prava sivka (Lavandula angustifolia) vsebuje snovi, ki blagodejno učinkujejo na notranji nemir in motnje pri spanju, ne da bi človeka utrujala.
Za rastlinska zdravila uporabljajo visokokakovostno sivkino olje.
P.S.
Si vedela, da se s sušenjem aroma sivke še okrepi? Šopki, ki so nanizani na vrvi, torej tam niso zgolj za okras. Najboljši čas za pobiranje je malo prej, kot se cvetovi odprejo, kajti potem je vsebnost eteričnih olj največja.
