Življenje v samokaranteni: Je v Ljubljani dejansko možno kar ostati doma in preživeti? (osebna izkušnja)

Odločila sem se, da bom od trenutka, ko so vodilni v državi pozvali vse, da ostanemo doma, to tudi storila. Z dvema majhnima otrokoma in partnerjem, v stanovanju z okoli 60 m2 in majhnim balkonom. Edine izhode bodo predstavljali sprehodi, na katere bomo odhajali sami. Živimo v Ljubljani, oba sva sicer zaposlena, otroka hodita ena v šolo, drugi v vrtec.

Mogoče malo utopično, me ne skrbi, da bi zboleli mi, se pa skupaj z vsemi drugimi državljani borim za zajezitev širjenja, ki je možna samo, če se vsi držimo pravil. Zelo hitro me je presenetil odziv mlajše in tudi moje generacije, ki nikakor ne zmore povezati tega, da smo mlajši, četudi bolezen prebolimo z malo ali nič simptomi, vseeno dobri prenašalci. 

Ukrep 14 dni doma je priložnost, da vsi okuženi bolezen prebolijo in da se pokažejo vsi s težjimi zapleti. Da se virus preneha prenašati, moramo to storiti v zavetju svojih domov oz. v sodelovanju z zdravstvenim osebjem. Vse drugo lahko počaka. Gre za samo 14 dni. Ovire, ki se nam pri tej misiji postavijo na pot, lahko premagamo. 

DAN 1: Zaloga

Prva ovira na katero sem naletela, je bila najosnovnejša: potreba po živilih. Ker sem se odločila, da ne bomo v stiku z drugimi ljudmi, so odpadle tudi trgovine in pride v poštev nakupovanje prek spleta (tukaj upoštevamo dejstvo, da se virus ne prenaša prek živil in embalaže in zaupamo v obljube trgovcev, da veriga dostave poteka z izrednim poudarkom na razkuževanju rok vseh, ki z našimi paketi rokujejo). 

Doma zaradi majhnosti stanovanja nimamo večjih zalog živil, založiti bi se morali s praktično vsem. Zato sem se zelo optimistično usedla za računalnik in obiskala prvo večjo spletno trgovino z živili. Obvestilo: 

Do 21. 3. 2020 oddajanje naročil ni možno. Upam, da se razlog skriva nekje v varnosti zaposlenih in ne dejansko v pomanjkanju surovin ali delavcev. Ker je takšna nefleksibilnost v trenutku, ko nas mnogo trepeta zaradi zaslužka v naslednjih mesecih, nedopustna. 

Obiščem drugo veliko spletno trgovino in upam na boljši rezultat. Obvestilo na prvi strani mi celo vlije nekaj upanja, so zasedeni, ampak urejajo situacijo: 

Sledim navodilom in se znajdem pred izbiro termina. Tudi tukaj naročilo do konca naslednjega tedna ni možno. Živimo v Ljubljani, skoraj v centru glavnega slovenskega mesta. 

Obrnem se na manjše trgovine z živili: Zlata ptička, Gajbica, Malinca, Kalček ... Živila, ki jih nudijo so po večini ekološka, bolj hranljiva, a dejstvo je, da so tudi dražja in da je izbira v primerjavi s prej omenjenima trgovcoma precej manjša. Problem je tudi v dostavi, saj ne dostavljajo vse trgovine naslednji dan, nekatere (meso) samo 1x na teden. 

Vržem se v raziskovanje možnosti in iskanje spletnih trgovin, ki jih še ne poznam. Izbire je veliko, a je situacija podobna kot pri že omenjenih manjših ponudnikih. Zelo težko je tudi vse potrebno dobiti na enem mestu in vse je dražje. 

S kombiniranjem različnih spletnih trgovin naročim vse na svojem seznamu:
mleko, moka, kvas, soda bikarbona, olje, maslo, jogurt, paradižnikova omaka, smetana, testenine, riž, krompir, zelenjava, sadje, meso, sir, hrenovke, leča, fižol, paštete, pšenični zdrob, polenta, ajdova kaša, jajca, wc papir in milo. 

S količino nisem pretiravala, vse skupaj se mi zdi dovolj za 14 dni. Za prvo točko na seznamu preživetja v samokaranteni smo poskrbeli.  

S partnerjem sva razmišljala tudi o dostavi hrane. Ljubljanska največja ponudnika E-hrana in Wolt sta poskrbela za vse higienične ukrepe, tudi za dostavo brez stika. Nekako se še nisem čisto odločila, kaj si mislim o tem. Virus naj se preko hrane ne bi prenašal, dostavljalci si roke med dostavo razkužijo vsakič preden se dotaknejo dostavnega paketa. Zaenkrat se bomo dostavi vseeno ognili, saj smo si naredili zaloge. 

DAN 2: Jedilnik

Zelo hitro ugotovim, da sem podcenila, koliko štiričlanska družina v resnici poje na dan. Ob nakupovanju sem razmišljala predvsem o zajtrkih, kosilih in večerjah, zelo malo pa o malicah, ki sta jih otroka vajena iz vrtca in šole. Kot da bi prvič živeli skupaj :) Živil imamo dovolj, bom pa morala biti kreativna in iznajdljiva, da bodo obroki raznoliki. 

Ugotovila sem, da smo, kljub temu, da nismo izbirčni in da radi preizkušamo nove jedi, precej monotoni in nekreativni pri obrokih, ki jih uživamo. Vsak dan s partnerjem skuhava kosilo, ki pa je dokaj hitro pripravljeno (testenine, rižote, meso in solata), vsi skupaj pa jemo samo čez vikend in naš vikend jedilnik se mnogokrat ponovi.

Ugotovila sem tudi (kar me je zelo sram priznati), da otroka brez problema povesta, da česa ne bosta pojedla, kar (še bolj me je sram) ponavadi roma v smeti. To dognanje me je streznilo. Ne zaradi trenutne situacije, ampak zaradi splošne odgovornosti do vseh, ki so lačni. Posedla sem ju in jima razložila, da je trenutno situacija takšna, da ne moremo vsak dan hoditi v trgovino. Da ni to sicer nič hudega in da bomo to izkoristili za to, da se naučimo biti bolj varčni s hrano.

Ne samo v tem obdobju, ampak tudi na splošno. Kar bosta dobila, bosta pojedla (ne bom jima dajala ničesar, česar ne marata, tudi velikost porcije, kakšne pojesta, poznam, ne bom ju nič silila, samo ne bom dovolila, da si izmišljujeta). 

Kljub temu, da mi je bilo tole težko napisati, sem prepričana, da nas je takih "razvajencev" veliko. Vajeni smo dobiti vse, kar potrebujemo, v zelo kratkem času. Brez premisleka s hrano ne ravnamo spoštljivo. 

Ob sestavi jedilnika sem si priznala še, da zelo slabo poznam klasično slovensko kuhinjo. Ko ljudje delajo zaloge moke, mi ni čisto jasno, kaj vse bodo iz nje naredili. Zato sem poiskala tudi nekaj klasičnih receptov za kruh, žličnike, vlivance, enolončnice z lečo, jedi z ajdovo kašo in podobno. 

V resnici ne morem verjeti, koliko sem sebe in svojo družino spoznala v samo enem dnevu izredne situacije. Veliko časa preživimo skupaj, a vedno nekam hitimo, nekaj počnemo, tudi med počitnicami. Organiziran imamo čas, ne pa tudi osnovnih stvari, kot so živila in jedilniki. To delamo sproti, potrošno, neodgovorno in drug mimo drugega. 

Šele ko smo bili primorani ustaviti se in odrezati, smo to lahko tudi zares storili. Srčno upam, da se iz tega nekaj naučimo in nam odgovorno ravnanje na tem področju pride v navado. V naslednjih dneh pa se bomo ukvarjali z organizacijo preživljanja prostega časa. Imam občutek, da bom tudi tam spoznala del sebe, ki se mu je, v hitrosti vsega, uspelo skrbno skrivati.

PREBERITE ŠE: 7 dejstev o koronavirusu, ki vas bodo vsaj malce pomirila ali Kako odpovedi dogodkov in samokarantena pomagajo reševati življenja

PRIPOROČAMO TUDI: 22-letna Slovenka Tea iskreno o okužbi s koronavirusom: "Oglašajo se mi tudi takšni, ki preživljajo isto" IN Kako narediti kruh brez kvasa (in drugi recepti, ki pridejo prav v času epidemije)

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord