Ščepec sramu in malce krivde nas usposabljata za uspešno sobivanje v medsebojnem spoštovanju z drugimi. Kaj pa, kadar so normativi dane družbene sredine do posameznikov krivične? In kaj sploh je ... sram?
Sram doživi svoj vrh v adolescenci, obdobju, ko porarajoča se sla vsili mladostniku vprašanje:
- Kdo sem v očeh drugega?
Sem beden zaradi cap, ki razkrivajo mojo revščino, ali sem revež zaradi bogastva, ki ponižuje druge? A naj sem bogat ali reven, trpim vedno le zaradi tistega, kar vidim v očeh drugega!
Čustvo, za katerega ni besed!
Raziskave pogostih čustvenih stanj, ki smo jim ljudje priča v svojem vsakdanu, kažejo, da nas več kot polovica dnevno izkuša občutke sramu.
A medtem ko se o trenutkih jeze, žalosti, strahu in drugih čustev pogovarjamo s svojimi bližnjimi, partnerjem, družino, prijatelji in sodelavci, ostajajo naše velike in male osramočenosti praviloma zamolčana.
Izkazalo se je, da ljudje najlažje govorimo o jezi in depresiji, medtem ko sram - pogost, intenziven, ki pretresa dušo, ki nekatere zastruplja in drugim povzroča zmedo - najpogosteje ostaja ... nem!
Kadar delimo svojo jezo z drugimi, smo manj sami, čutimo se razumljene, mislimo, da se bo naš sogovornik postavil na našo stran in postal naš zaveznik. Pomiri nas govorjenje samo, razumevanje, ki ga pripisujemo poslušalstvu, pa zbuja v nas občutek varnosti.
Danes tudi o depresiji laže govorimo. Še vedno sicer ne rečemo: "Tri mesece sem bil v psihiatrični bolnišnici," lahko pa rečemo: "Dovolj mi je vsega, nimam volje, ni mi do ničesar," in tako delimo občutek, ki je drugemu morda že znan.
O sramu pa praviloma še vedno le težko spregovorimo, saj se bojimo odziva drugih ljudi.
Strah pred pogledom drugega
Boris Cyrulnik, avtor izjemne knjige Sram - Če povem, bom umrl, na tem mestu za primer postavi hipotetičen primer ženske, ki bi morda rekla: "Zamudila sem, oprostite, na vašem stopnišču so me posilili."
In če naj bi dani primer ustrezno razumeli, si gre predstavljati naše morebitne reakcije na takšne besede?
Dejstvo je, da kakršnakoli bi že bila naša reakcija, bi ta bila vedno napačna. Ni namreč mogoče reči: "Saj ni nič takšnega, nikar ne mislite na to." Iz poslušalčevega obotavljanja in njegovega porogljivega pogleda je moč razbrati tudi, da ugiba, kako bi žrtev lahko bila izzvala napadalca. In dotlej, ko se poslušalec (končno) odzove na edini sprejemljiv način: "Pomiril te bom, nato greva skupaj na policijo," se občutek sramu že spremeni zaradi časovne razdalje. In tako šele dvajset let po dogodku, ko se žrtev okrepi, lahko reče: "Bila sem posiljena.", takoj po ponižanju pa zaradi občutka osramočenosti onemi.
Sram - čustvo družbenega konteksta
Psihosocialni kontekst igra zelo pomembno vlogo pri pripisovanju sramu ali ponosa v zvezi z istim dejanjem.
Čustvo, ki nas zastruplja, je namreč odvisno od tega, kako se bodo odzvali drugi, in ravno zato se je moč (neupravičenega) sramu znebiti zgolj tako, da se smiselno vpliva na kulturo. Šele ko se spremeni kulturni kontekst, se namreč spremeni tudi posameznikovo občutje samega sebe.
Primer kot dokaz?
Šele ko kulturo, ki si je drznila postaviti normativ 'normalnega', iz katerega so izrinjeni temnopolti, Judje, sirote, neporočeni, norci, tujci, debeli, revni, plešasti, stari ... postane sram, postanejo tudi vsi tisti, ki bojda niso takšni kot 'vsi', ponovno ljudje.
In prav zato smo že desetletja priče humanizacije blaznic, poskusov zmanjševanja stigmatizacije posiljene ženske, temnopoltega predsednika ZDA pa prav tako ni več mogoče spraviti v kletko.
Priporočamo v branje!
Sram - Če povem, bom umrl!
Boris Cyrulnik s svojo globoko in ganljivo analizo sramu v vsakdanjem življenju in zgodovini, zgrajeno na temelju najnovejših dognanj nevroznanosti in psihologije, pomaga razumeti vzroke sramu, njegove posledice in osvobajanje od tega čustva strupa, ki ničemur ne služi.
Ali pač?
Sram ljudje namreč tudi potrebujemo, da lahko živimo skupaj.
Potrebujemo ga, da ne napadamo kogarkoli v skupnosti, v kateri živimo. Droben sram v vsakdanjem življenju priča, da v nekaterih medsebojnih situacijah naše spoštovanje doživlja udarce. Ta kratka onečaščanja razkrivajo, da se razvijata empatija in spoštovanje do predstav drugega, ki sta izhodiščna točka morale: 'Le kaj si bo mislil o meni?'
Knjiga je prav te dni izšla v založbi Modrijan.
