Skubic z novim vznemirljivim romanom Samo pridi domov

Zgodba, ki se bere kot kriminalka, prerašča v dramo, v srcu katere tiči ljubezen.

Življenje na kocki!

Zaradi poslovnih nečednosti, ki jim je priča, se Leon odloči, da bo na kocko postavil bleščečo pravniško kariero. Vendar pa so posledice veliko daljnosežnejše, kot je sprva pričakoval, saj načenjajo njegovo družinsko življenje.

• "Ves ta svet gre direkt v maloro, si mislim. Žena mi je sekretarka na ministrstvu pri politikantu najbolj kretenske stranke v parlamentu, ki jo najbolj verjetno natepava. Ne, ni res, Čas ne natepava Agnes, to je samo v tvoji bolni domišljiji. Ampak že tako je zadosti hudo. Avto imam karamboliran in se prevažam naokrog v nadomestnem roza twingu, ki sem ga moral izsiliti, ker sem bil tako prekleto škrt, da se nisem zavaroval za enakovredno nadomestno. Doma sem glavni babysitter in še hvala bogu, da me kuhanje pomirja, če že pametnega dela nimam nobenega, samo če bi vsaj Agnes znala ceniti, da jo doma čaka zeleni curry s piščancem in rakci, ne pa jajca na oko, ko se končno prikaže - samo ne! Ona me napizdi, da kaj se matram s temi večerjami, da bi rajši jaz kaj prevzel od bremena organizacije družine, zato ker, jebenti, hoja po tamalo v vrtec, izbiranje jedilnika, šoping, pranje in obešanje perila niso organizacija. Ne, organizacija je to, da ima ona v rokah rokovnik z Naominimi zdravniki, ortodonti, okulisti, mamino telefonsko, da se z njo zmeni za varstvo, če je tamala kaj bolna ali pa res slučajno tudi jaz popoldan ne morem. Ona nam organizira tistih pet ur quality tajma, ki ga imamo kot familija skupaj na teden, ker se meni pač stvari, ki so njej všeč, zdijo preveč odbite, da bi se jih sam spomnil, njej so pa moje ideje totalno nepojmljive, češ, 'kako to misliš, sprehod do igrišča pa sladoled???'."

Vse tiste večne teme

V dih jemajočem ritmu zgodbe se prepletajo vse večne teme življenja. Tu so vzponi in padci, pa skušnjave, odraščanje in človeška bližina.

• "To je Agnesin način ljubljenja: opazujoč. Ves čas te gleda, kako uživaš. To ne pomeni, da sama ne, če gre vse tako, kot mora biti. Vsa je našpičena na to. z rokami ti ves čas drsi po telesu, po hrbtu in riti, kot da preverja, če si res tu in pri stvari, in gleda večino časa v oči. Hecno pa je, da s tem sploh ne zamori. Seks z njo se zdi kot popolna, neprisiljena združitev, čeprav tega mogoče sprva nisi hotel. Posesa te vase. Moraš ji dati vse. Zahteva, da uživaš, in z obraza ti črpa vsako kapljico tega užitka. Hoče, da se ti na njej zmeša, dokler se ti ne. Samo tako ji uspe, da na koncu zaječi in se od trtice do prepotenih plavih kocin vsa strese. Pride ji tako, kot da ji je nerodno in hoče to skriti vate, kar ji seveda nikoli ne uspe. V tistem trenutku je vdana, ampak brezkompromisna. Zdi se, kot da se počuti zaradi tega orgazma ponižano, razgaljeno, in zahteva, da to nemudoma storiš tudi ti. Kar seveda narediš. Na nikomer ti ne more priti tako kot na Agnes."

Priporočamo v branje

Andrej E. Skubic, Samo pridi domov

Roman Samo pridi domov, ki je pred dnevi izšel pri Modrijanu, odlikuje berljivost, vznemirljivost in večplastnost zgodbe, kar bo zagotovo zadovoljilo okuse tudi zahtevnejših bralk, s svojim navezovanjem na še kako aktualne in družbeno pereče teme pa nastavlja tudi svojevrstno ogledalo, ki ga je slovenska družba še kako potrebna.

Avtor romana, Andrej E. Skubic, se s svojimi deli tudi sicer uvršča med vrhunske ustvarjalce tako na pisateljskem kot prevajalskem področju, vse bolj pa se uveljavlja tudi kot dramatik. Na literarno prizorišče je stopil z romanom Grenki med (1999) in zanj prejel kar dve nagradi: za najboljši prvenec leta in kresnika. Leta 2012 je bil za roman Koliko si moja? (2011) ponovno dvakrat nagrajen, tokrat z nagrado Prešernovega skalda in že drugič s kresnikom, vmes pa je prejel še Župančičevo nagrado (za roman Popkorn, 2010) in Sovretovo nagrado (za prevod Čitanke Gertrude Stein ter roman Kako pozno, pozno je bilo Jamesa Kelmana).

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju