Ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne, za katere povod velja atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda, se tudi desetletja kasneje še vedno krešejo mnenja, literatura o sarajevskem atentatu pa je temu primerno nadvse raznolika.
- 'Tudi sam prestolonaslednik si potovanja v Sarajevo ni želel. Verjetno ga je k temu navajala tudi neslavna tradicija umorov, ki so jih beležili na balkanu. Po prelomu stoletja je bilo tam namre po izračunih Nialla Fergusona ubitih kar osem vodilnih državnikov: dva kralja, kraljica, dva premiera in povejnik osmanske armade. Nič čudnega, da je bil Franc Ferdinand zelo zadržan, da bi tvega in se jim pridružil. Ko so morali na začetku potovanja zaradi okvare zamenjati salonski vagon, je ob tem cinično pripomnil: "To potovanje se res začenja z velikimi obeti. V Sarajevu nas bodo pričakali z bombami."'
Svoj pogled na to zgodovinsko prelomnico je s svojo študijo, zajeto v knjigo Prestolonaslednikova smrt, dodal tudi Andrej Rahten. K raziskovanju ga je spodbudila knjižica Ivana Avguština Žiberta skupaj z zajetno mapo s številnimi dokumenti, ki so razmere v takratni monarhiji kazali v čisto drugačni luči, kakor 'smo jih bili navajeni gledati skozi očala oficielnih poročil.'
Rahtenova Prestolonaslednikova smrt tako po sledeh slovenskih interpretacij sarajevskega atentata ponovno odpira razpravo o resničnih ozadjih davno minulih dogodkih in se spopade s tudi tako zanimivimi vprašanji, kot so:
Je bil Franc Ferdinand ubit zato, ker je bil vodja dunajske 'vojne stranke' in so ga obkrožali visoki armadni častniki, ki so kovali velikopotezne načrte na balkanu, ali pa si je s svojo strogostjo že doma enostavno nabral preveč sovražnikov? So se zarotniki zavedali, da bi lahko nejgov zaščitniški odnos do Hrvatov in Slovencev prekrižal načrte državnikov v Beogradu, pa tudi: ali bi brez likvidacije glavnega nosilca velikoavstrijske ideje Srbija kot 'jugoslovanski Piemont' sploh zmogla uresničiti svoje poslanstvo združevanja južnoslovanskih dežel in si zagotoviti mesto med zmagovalci?
A medtem ko bi Slovenci na vprašanje 'Kdo je bil najpomembnejši Habsburžan?' praviloma odgovarjali, da je bila to velika reformatorka Marija Terezija, ki so ji v Šenčurju pred šestimi leti celo postavili spomenik zaradi vpeljave obveznega sajenja krompirja, pa Franc Ferdinand v slovenskem zgodovinskem mestu ne zaseda najbolj uglednega mesta, pri čemer se Andrej Rahten s prvo monografijo o prestolonasledniku, ki je izšla prav ob stoti obletnici sarajevskega atentata, med drugim sprašuje tudi, če je to upravičeno. V lični zgodovinski knjigi se avtor tako trudi najti odgovor na vprašanje, ki bi razjasnil veliko tega, in vprašanje se glasi:
- Zakaj je prav Franc Ferdinand postal tarča atentatorjev?
Dejstvo je, da se Gavrilo Princip, verjetno najbolj znan atentator vseh časov, za svojo 'slavo' lahko zahvali predvsem družbenemu statusu žrtve in posledicam, ki jih je imel ta umor za svetovno zgodovino.
Rahtenov knjiga zato tudi ni nastala v želji, da se na novo ovrednotijo psihološke in idejnopolitične značilnosti Principove osebnosti. Ne le, da se to ni zdelo potrebno v luči mnoštva obstoječe literature o motivih, ki so vodile atentatore v 19. in 20. stoletju k sodelovanju v političnih zarotah, ampak tudi zato, ker se je v imenu jasnosti dela hotel namenoma ogniti še eni od breplodnih razprav o različnih pogledih na Pricipovo vlogo v zgodovinopisju. Zdelo se mu je dovolj, da zgolj opozori na celo paleto ocen, ki si med sabo močno nasprotujejo: za ene je bil Princip pač antihabsburški revolucionarni heroj in mučenik jugoslovanske ideje, za druge zgolj srbski nacionalist in terorist, da bi tretji v njem videli samo naivnega mladeniča z velikimi ambicijami.
- 'Franc Ferdinand se je dobro zavedal, kako ranljiva je monarhija zaradi nerešenih notranjepolitičnih nasprotij in da dokler ta ne bo rešena, ni sposobna voditi aktivne politike na Balkanu. Nadvojvodovo zadržanost glede vojaških akcij so očitno dobro poznali tudi Madžari. Ob izbruhu prve svetovne vojne je diplomat Alexander grof Hoyos družinskemu prijatelju Redlichu zaupal naslednjo misel: "Svet ne ve, da je bil nadvojvoda vedno proti vojni. Tako nam je šele s svojo smrtjo pomagal priti do energije, ki je ni nikoli želel pokazati, dokler je cesar živel!"'
Andrej Rahten se je prav zato raje osredotočil predvsem na osebnost in vpliv Franca Ferdinanda, pa tudi siceršnje situacijsko zgodovinsko ozadje. Še več. Trenutek prestolonaslednikove smrti prikaže skozi prizmo virov in zorni kot Slovencev.
- 'Na predvečer prve svetovne vojne je bila mnogonarodna država, v kateri so živeli tudi Slovenci, nedvomno pred zahtevnimi izzivi, ki jim gerontokracije Franca Jožefa ni bila več kos. Ali bi znal nanje morda ustrezno odgovoriti Franc Ferdinand, kot je upala večina slovenske politične elite? Po zaslugi Gavrila Principa tega ne bomo nikoli izvedeli.'
Monografijo priporočamo v branje vsem, ki jih v luči stoletnice začetka enega od najbolj temnih poglavij človeške zgodovine mika raziskati ozadje dogodka, resnično radovednim bo namreč postregla s kar nekaj razmišljanji in dejstvi, ki jih dotlej še niso imeli priložnost srečati.
Foto: profimedia, emka.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
