'Homo sapiens se je dolgo imel za bitje, ki se razlikuje od živali, za siroto, oropano sorodnikov, sorojencev, bratrancev in sestričen. In kar je najpomembnejše, tudi staršev. Vendar to ne drži,' je več kot zgolj prepričan profesor svetovne zgodovine v Jeruzalemu, Yuval Noah Hahari.
V svoji odmevni knjigi Sapiens je glede tega več kot jasen:
- 'Pred samo šestimi milijoni let je imela neka opica dve hčeri. Ena je postala prednica vseh šimpanzov, druga pa naša stara mama.'
Naj nam je všeč ali ne, smo člani velike in zelo hrupne družine človeku podobnih opic. Tako, kot o naši najbližji sorodniki šimpanzi, nato pa tudi gorile in orangutani, tako imajo vse mačke od najmanjše domače mucke do najkrvoločnejšega leva skupnega mačjega prednika, ki je živel pred približno 25 milijoni let.
- 'Ne vemo točno, kje in kdaj so se iz zgodnejših vrst človeka najprej razvile živali, ki jih lahko opredelimo kot Homo sapiens, toda večina znanstvenikov se strinja, da je pred 150.000 leti v vzhodni Afriki živela vrsta sapiens, katere pripadniki so bili videti prav takšni kot mi. Če bi katerega od njih pripeljali v sodobno mrtvašnico, krajevni patolog ne bi opazil nič nenavadnega. Zaradi pridobitev, ki jih je omogočil ogenj, so imeli manjše zobe in čeljusti kot njihovi predniki, možgane pa tako velike, kot jih imamo mi.'
Sapiens je nato pred okoli 70.000 leti iz vzhodne Afrike razširil na Arabski polotok, od tam pa nato po vsej Evraziji.
Od tu do milijonskih mest, v katerih Sapiens živi danes, nas skozi številne uganke, domneve in teorije nenavadno uspešnega vzpona vrste vodi Yuval Noah Hahari, ki je doktoriral na Oxfordski univerzi in kot profesor poučuje svetovno zgodovino v Jeruzalemu. V svoji knjigi Sapiens sebi in bralcem zastavi prav vsa prava vprašanja, nato pa nas na poljuden, iskriv in duhovit način odpre za atraktivne, nove poglede na zares kratko zgodovino človeštva.
Kaj se je zgodilo z neandertalci in drugimi človeškimi vrstami, od katerih je v naših genih ostala komaj zaznavna sled? V čem je bil novi jezik sapiensov bolj poseben od jezika drugih živalskih vrst? In kaj je pravzaprav tisto, kar nam je omogočilo osvojiti svet?
Harari, katerega knjiga je pred tedni praktično takoj pošla tudi v slovenskih knjigarnah, zato se je v borih treh tednih zgodil tudi še en ponatis, v svoji knjigi naniza za šopek nadvse zanimivih možnih odgovorov.
Edinstven jezik za opravljanje
Danes si je stroka edina, da smo svoj 'edinstveni jezik razvili zaradi posredovanja podatkov o svetu.' Po eni od teorij naj bi nam izjemna prožnost jezikov z omejenim številom zvokov in znakov, ki jih je moč povezati v neskončno število stavkom, pomagala, da lahko sprejemo, shranimo in sporočimo čudežno količino podatkov o svetu, ki nas odbaja.
- 'Zelena morska mačka lahko zakriči tovarišem: "Pozor! Lev!" Sodobni človek pa lahko prijateljem pove, da je davi ob rečnem okljuku videl leva, ki je zasledoval čredo bizonov. Natančno lahko opiše lokacijo in tudi poti, ki vodijo do tja. Pripadniki skupine po tem podatku lahko staknejo glave in se pogovorijo, ali bodo odšli k reki, pregnali leva in lovili bizone.'
Zdi se logično in praktično. Pa vendar obstaja še ena teorija, po kateri naj bi najpomembnejši podatki naših izmenjav ne bili levi in bizoni, temveč drugi ljudje.
- 'Naš jezik se je razvil kot opravljanje. Homo sapiens je po tej teoriji predvsem družabna žival. Družbeno sodelovanje je bistveno za naše preživetje in razmnoževanje. Ni dovolj, da posamezniki vedo,, kje so levi in bizoni. Veliko pomembnejše je, da vedo, kdo v njihovi skupini koga sovraži, kdo s kom spi, kdo je pošten in kdo prevarant.'
Se sliši neverjetno znano?
Nič čudnega, ko pa v resnici nismo kaj dosti drugačni od ljudi, ki so živeli v obdobju pred 70.000 do 30.000 leti, ko se je zgodila kognitivna revolucija.
Naj se nam teorija o opravljanju zdi še tako smešna in neverjetna, gre na tem mestu kar takoj povedati, da jo že podpirajo izsledki številnih raziskav in si bo vendarle treba enkrat za vselej priznati, da smo že po naravi (in družbi) ene navadne 'čveke':
- 'Mislite, da se profesorji zgodovine med kosilom pogovarjajo o vzrokih za izbruh prve svetovne vojen? Ali da se jedrski fiziki med odmorom za kavo na znanstvenih srečanjih pogovarjajo o kvarkih? Včasih se. Še pogosteje pa opravljajo profesorico, ki je moža zalotila z drugo, ali razpravljajo o prepiru med predstojnikom oddelka in rektorjem oziroma govoricah o tem, kako je neki sodelavec s sredstvi za raziskavo kupil lexusa. Opravljivci se po navadi posvečajo napačnemu ravnanju. Trgovci s čenčami so izvirni četrti stan, so novinarji, ki družbo seznanjajo z dogajanjem ter jo tako varujejo pred goljufi in zajedavci.'
Legende, miti in verovanja
Harari, ki je vendarle eden tistih sapiensov med nami, ki je ta hip najbolj na tekočem z našo daljno in nedavno zgodovino, trdi, da najverjetneje držita kar obe teoriji, a je hkrati tudi prepričan, da se resnična posebnost našega jezika ne skriva v nobeni od obeh lastnosti. Tisto, kar nas dela resnično posebne, je sposobnost posredovati podatke o stvareh, ki sploh ne obstajajo.
A zakaj bi bilo to lahko pomembno?
- 'Domišljija nam je omogočila več kot le slikanje stvari v duhu. Omogočila nam je, da to počnemo kolektivno. Stkemo lahko skupne mite, kot so svetopisemska zgodba o stvarjenju, miti avstralskih staroselcev o času sanjanja in miti domoljubov o sodobnih državah.'
Ko se je izkazalo, 'da so miti močnejši, kot si je kdorkoli lahko predstavljal', in je 'kmetijska revolucija odprla priložnost za nastanek nagnetenih mest in mogočnih cesarstev, so si ljudje izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah, da so zagotovili potrebne družbene povezave. Medtem ko je človeška evolucija še naprej napredovala po polžje, je človeška domišljija gradila osupljive mreže množičnega sodelovanja, kakršnih svet še ni videl.'
Od mest stare Mezopotamije do cesarstva dinastije Čin in rimskega cesarstva - vse to so bili 'namišjene ureditve'. Družbene norme, ki so jih ohranjale, niso temeljile ne na zakoreninjenih nagonih ne na osebnih znanstvih, temveč na veri v skupne mite.
- 'Trgovina, imperij in svetovna verstva so naposled tako rekoč vse sapiense z vseh celin pripeljale v globalni svet, v katerem živimo zdaj.'
Hararijeva izjemna epopeja sicer kratke poti od nepomembne živali do Sapiensa, ki si ne le domišlja, da je nad naravo, temveč zdaj zakone naravne izbire krši in jih nadomešča z zakoni inteligentnega načrta, se konča do neke mere pesimistično.
Ali žival, ki je postala bog, ve, kaj hoče?
Je z rasizmom, po novem pa kar 'kulturalizmom' okužen sapiens sposoben premagati težave, ki se jasno kažejo v široko zevajočih razpokah goljufive Ponzijeve sheme gigantskega finančnega konstrukta in z njim bank, ki za vsak dejanski dolar v svojem sefu posodijo deset 'namišljenih', pri čemer na tej lažnivi shemi dejansko sloni celotno sodobno gospodarstvo?
Nas na povsem izčrpanem in z ljudmi prenaseljenem planetu sploh lahko še čaka kaj dobrega?
- 'V naših otroških knjigah, ikonografiji in na televizijskih zaslonih še vedno mrgoli žiraf, volkov in šimpanzov, toda v resničnem svetu jih je ostalo zelo malo. Za primerjavo - na svetu je približno 80.000 žiraf in 1,5 milijarde glav goveda, samo 200.000 sivih volkov in 400 milijonov udomačenih psov, le 250.000 šimpanzov in več milijard ljudi. Človeštvo je resnično zavzelo svet.'
Postali smo inkarnacija lastnih bogov, s pomočjo znanosti, ki bi znala klonirati tudi neandertalca, pa tudi pravi sodobni Frankensteini. Kdaj pa bomo končno vedeli, kaj bi zares radi postali?
Hararijeva knjiga nas skozi razburljivo branje dobrih 400 strani ne pozabi vprašati prav tega. Konec koncev, 'je kaj nevarnejšega od nezadovoljnih in neodgovornih bogov, ki ne vedo, kaj bi radi?'
Toplo priporočamo v branje!
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
